Hja, Agnostic Front so eden tistih bendov, ki nikakor ne umre in se ob enem še vedno trudi nositi izročilo NYHC scene osemdesetih let. V svoji dolgoletni karieri so Roger Mirett in spremljajoča tetovirana banda preplavali od hardkora do metala in, kot kažejo s svojim zadnjim izdelkom, se vračajo globoko nazaj k svojim koreninam.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Hja, Agnostic Front so eden tistih bendov, ki nikakor ne umre in se ob enem še vedno trudi nositi izročilo NYHC scene osemdesetih let. V svoji dolgoletni karieri so Roger Mirett in spremljajoča tetovirana banda preplavali od hardkora do metala in, kot kažejo s svojim zadnjim izdelkom, se vračajo globoko nazaj k svojim koreninam.
Tako že prvi kitarski riff prekleto spominja na G.B.H. v svojih najboljših letih. Ker Agnostic Front očitno zelo dobro vedo, da publika na koncertih rada prepeva refrene s svojimi idoli, je plošček poln junaškega zborovskega petja ostarelih pankerjev. Ne glede na to, da ta izdelek glasbeno sodi v leto 1985, je še vedno veliko kvalitetnejši kot katera koli stvar, ki pride izpod prstov bendov kot so Blink 182 in ostalih lalala pankerjev.
* * *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi