Plošča / Willie Nelson: The Great Divide

Willie Nelson je klasika. Njegov nosljajoči vokal, upal bi si trditi, da edini, ki se lahko po mitskih razsežnostih kosa z Dylanovim, in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi te vržejo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, ali zbrano prisluhneš njihovi virtuozni iskrenosti ali pa jih zasukaš kot spokojno zvočno kuliso ob prebiranju dnevnega časopisja in srkanju popoldanske kave. Ko sem tako brez obveznosti zasukal tale plošček - Willie je namreč v minulih dveh letih naklepal toliko albumov, da ga težko dohajajo celo deklarirani fani - je skodelica zastala na pol poti in po uvodnem songu Maria (shut up and kiss me) se nisem mogel več osredotočiti na vsebino osrednjega dnevnika. Enajst pesmi oziroma petdeset minut kasneje sem plošček zavrtel še enkrat. Od začetka. Da se preverim, če sem v prvo prav slišal. Vmes sem znano preveril še v knjigah; res je, naslednje leto bo Willie star 70 let! Hej, legende in staža je dovolj za potuho in pozlato še tako povprečnega izdelka.