Že od koncertnega debakla prvega imena folk panka dalje, ko se je Shane MacGowan na tivolski oder prizibal tako nabasan, da niti lastnih komadov ni zmogel več ločiti, stikam za zvoki, ki bi vsaj deloma ponovili vajo pokojnih The Pogues in poleg globalnega glamurja irskemu melosu pridali tudi nekaj subkulturnega roba.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Že od koncertnega debakla prvega imena folk panka dalje, ko se je Shane MacGowan na tivolski oder prizibal tako nabasan, da niti lastnih komadov ni zmogel več ločiti, stikam za zvoki, ki bi vsaj deloma ponovili vajo pokojnih The Pogues in poleg globalnega glamurja irskemu melosu pridali tudi nekaj subkulturnega roba.
Vzpodbudni signali so zadnja leta prihajali z one strani naše južne meje, povečini iz asortimana seksteta po imenu Belfast Food, ki na nastopih v živo kuri estrado in dela štalo, na nosilcih zvoka pa prehitro ostane brez zaleta.
Irski del slabe ure pričujočih melodij je v instrumentalnem pogledu takorekoč brezhiben, zaštrika se pri kvarnerski polovici, ki se duši v brezveznem zavlačevanju in prisiljenem duhovičenju; kot bi fantje muzikantje hoteli na vsak način sneti istrske soborce Gustafe, ki tako po srčnosti kot iskrivosti svojih poskočnic za konkurenco že dolgo ostajajo nedosegljivi. Treba se bo pač trdneje opreti na lastne sile. Drugače pa je solidne godbe za kakšno deževno popivkarsko popoldne dovolj.
* * * +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.