Mabulu: Soul Marrabenta

Tadruga cedejka benda iz Maputa, ki so ga "nagrabili" od zunaj - je torej nekakšna sintetična tvorba -, ni nič manj radoživa, drzna kakor prva. Mabulu so nastali na pobudo domačega založnika evropskega porekla. Če je prevladujoč mozambiški kitarski urbani slog marabenta tamkaj kraljeval od šestdesetih naprej, je v bendu kot podstat nadgrajen z novimi mondializiranimi popularnogodbenimi oblikami.

Na ravni muzičistov to pomeni, da z veterani marabente, ki je mozambiška različica razpoznavnih godb z juga Afrike, muzicirajo mladci, raperji, jazzarji, nadebudne popevkarice in skupaj delajo fino muziko, potujejo naokrog, takole mimogrede osvajajo evropsko festivalsko občestvo world music, a predvsem doma z besedili, ki se še vedno dotikajo problemov aidsa, revščine, socialne neenakosti in čudnih potov ljubezenskih zadevščin, nastopajo pred lokalnim poslušalstvom.

Soul Marrabenta vseeno ostaja prizemljen v sijajni kitarski muziki cikličnih vzorcev, genialnih harmoniziranih glasov in zavidljive mehke plesnosti. Pač tisto, zaradi česar bo že enkrat pošteno treba obdelati kreativne muzične načine rab električne klitare v Afriki in sploh v domnevno "nerockovskem" tretjem (?) svetu. Kar se strunskih godb tiče, je ob prekodiranih in zlajnanih žveglanjih po strunah itak že par desetletij prvi. Kombinacija starih žurerjev z maputskimi raperji, z nekaj več poudarka na akustični kitarski muziki, kar gre pripisati pritisku/sugestiji založnika, ob pridanih jazzovskih saksofonskih solih v bendu še vedno krasno deluje. Gre.

* * * *