Plošča / Heiko Laux: Ornaments

Medtem ko bi težko rekli isto za njihovo, neprestano obnavljajočo se in vse mlajšo publiko, se je veliko tehno producentov - čeprav tega od njih ne boste slišali za mešalko na kateri izmed veleveselic, kjer je treba kovati denarce - vendarle naveličalo enostavnih formul in preverjenih, neredko brutalnih metod za navduševanje mladincev. Glede na staž, med katerim je imel dovolj časa za brušenje orodij in dopolnjevanje zaloge zvokov, tako ni čudo, da četrti album šefa založbe Kanzleramt špiči ušesa z raznolikostjo vplivov in se s pestrostjo priobčene muzike izkaže v boju proti dolgemu času. Pravi hec, posebno za malce izkušenejše krajane, pa nastopi, ko se Laux v imenu organskega, "humanega", čustvenega tehna oddalji od značilne gotike in drame, od elektra in Detroita ter melanholijo, ki jo čutijo tako frišni rajferji (po uspešno premezganem in prečvakanem koncu tedna) kot tehno veterani (po herojskih časih), sprosti v naslovni španoviji z "živim" pihalcem.