Plošča / Cicala Mvta Ohkuma Wataru Unit: Deko Boko

Nekdanji panker z Japonske, godbeni pouličar, ki je s kitare presedlal na klarinete, je po svoje revivalist. Ohkuma Vataru in bend Šikala muta bezata iz tradicije "manjvrednih", a živih uličnih godb japonskih mest - iz čindona - in jih analoško cepita na zgodovinske plehnate, kjer je klarinetov les zavzemal ugleden položaj; na neworleanske, na klezmer, na jazz, na balkanske. Muskontarju ni tuj niti Bartok, še manj avantjazz razlinčih obronkov, vzemimo v všečni mišungi ponarodelih Alberta Aylerja. V do konca amaterski, se pravi predani, ljubeči branži godb - panku - je po malem z držo še doma. Nekaj zasilnih nalepk, ki jih z nemškim založnikom servira na trg mondializiranih glasb, je morda za lase privlečenih, a vsaj v grobem izražajo intenco in smer muzične prakse: "punk chindo jazz", "world brass" ali kar preprosto "čudaška popularna godba". Nekaj bastardnega torej. Bend je pisan: klarineti, violina, kitare in sorodna brenkala z ojačevalsko šaro in efekti, čelo, žaga, tuba, bobni, saksofoni, kakšna igračkasta zvočila in gramofon. Ubirajo čudna pota "univerzalne" pentatonike, štejejo neparne, Vataru drobenclja in prav žmohtno zavija s klarinetom. Po malem sklada malo izven regelcev, toda je predvidljiv. V živo je tole verjetno zajeten žur. Na cedejki pa manjka soli, odbitkov, ki bi iz nabranega in preigranega naredili večjo gibanico. Pri Japoncih, od Šibusaciracujev naprej in nazaj do Umezuja smo tega že vajeni. Nekaj zmanjka.