Plošča / Lucinda Williams: World Without Tears

Na Lucindine albume smo morali nekoč čakati tri, šest, celo osem let. Bilo je težko, a lepo, kajti izdelek je v hipu, ko je poniknil v notranjost plejerja, vsakič že s prvo pesmijo pozlatil vsako uro čakanja. World Without Tears, njena sedma plošča v tridesetih letih samotnega klatenja po čustvenih prerijah lastnega značaja in turbulentnega odkrivanja kotičkov, kamor sonce ameriškega sna posije samo zato, da bi se naslajalo nad mizerijo stanja stvari, znova nosi sarkastično romantičen naslov, prihaja pa že dve leti po briljantni Essence. Kar sprva navdaja z zlo slutnjo, da je simbioza soglasnega kritiškega čislanja in komercialnega uspeha izvršila diskreten pritisk na založbo, pospešila ritem ustvarjanja ter hočeš nočeš zavdala Lucindinemu malodane pregovornemu perfekcionizmu.