Plošča / Chris Brokaw: Red Cities

Opa, naelektreni strunarji, tisti iz avant-rockovskega polja, ki niti ni dajalo zgolj pleva, kakor žebrajo trendovska grla, se dajejo v poslušanje prek enega svojih vidnejših uporabnikov strun, ojačevalca in studia. Multi-inštrumentalist, predvsem kitarist Chris Brokaw seveda ni od včeraj, saj se je kalil in tvoril raznolike godbe v čikaških, bostonskih, newyorških bendih, ad hoc “delovnih" postavah, “nojzovskih" in tistih kitarskih nažiganj tečnih rifov ali “peglanja" melodijsko-harmonsko všečnih ubiranj vzorcev. Za osvežitev jih nekaj naštejmo: Come, Pullman, The New Year, Codeine, pa še Steva Wynna pritaknemo.

Red Cities je Brokawov prvenec za “meddrugim-Vandermarkovo" založbo Atavistic z v studiu obdelano godbo krajših štiklcev. Strunar je nasnemaval, igral tudi bobne in v osnovi povzel “podtok" ojačevalsko kitarske muzike, ki ima že brado: oznako naravnost povzemamo, saj zgoščeno opisuje in povzema esenco njegovega početja - “instantni sonični pocestni film"; z elementi, ki so se tako vsidrali v kitarsko igro, se vračajo, odstavljajo in spet bučijo. A fina čuječa igra z zvenom, s teksturo, “zrnatimi" sestavinami “tona", ki rine v prostor, ni od muh. Je pregnana, poznavalska, slike zgodovine avant-rocka, starih form, jazza, countryja kar šibajo in so posrečeno pregnetene. Brokaw solo igra od leta 1999, zadnje čase vse več, zunaj ima drug album. To lahko naredi s sedemčlanskim bendom ali sam. Ob znanih strunarjih iz polpretekle godbene zgodovine in sedanjosti - Ribot, Frisell, Kaiser, Frith, Renaldo, Brotzmann, Reichel, Brancovi epigoni, Gary Lucas - je tule še eden, ki zna povsem sam in ne zganja dolgcajta. Toplo priporočamo.

* * * * +