27. 8. 2003 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
The Derek Truck's Band: Soul Serenade
CD '03, Columbia; distribucija: Dots Records
Četrti solo projekt Dereka Trucka, tako in drugače neposrednega podmladka dinozavrske institucije The Allman Brothers Band, je bil dejansko posnet še pred njegovim tretjim, Joyful Noise naslovljenim lanskim albumom. Kar pa je tako ali tako podatek akademskega značaja, saj Derekova glasba ni ravno trendseterski produkt, ki bi vedril in oblačil na mainstreamovskih lestvicah. Prav nasprotno, Truckovo kombiniranje južnjaške utehe z orientalsko filozofijo in popularno mistiko tipa "prava harmonija glasbe izvira iz harmonije duše" je na trenutke prav špasna zadeva in ušesom dobrodošla alternativa. Na pričujočem, pretežno instrumentalnem ploščku še toliko bolj, saj Derek ob pomoči treh vrhunsko usposobljenih glasbenikov z elektrificiranimi strunami svoje kitare v kompaktno celoto poveže tako raznorodne vplive in reference, kot so Miles Davis, Marvin Gaye, Henry Mancini in Bob Marley, da o starosti Greggu Allmanu, ki prispeva vokal na Drown In My Own Tears, niti ne govorimo. Okej, salonska muzika; pa kaj potem?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 8. 2003 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Četrti solo projekt Dereka Trucka, tako in drugače neposrednega podmladka dinozavrske institucije The Allman Brothers Band, je bil dejansko posnet še pred njegovim tretjim, Joyful Noise naslovljenim lanskim albumom. Kar pa je tako ali tako podatek akademskega značaja, saj Derekova glasba ni ravno trendseterski produkt, ki bi vedril in oblačil na mainstreamovskih lestvicah. Prav nasprotno, Truckovo kombiniranje južnjaške utehe z orientalsko filozofijo in popularno mistiko tipa "prava harmonija glasbe izvira iz harmonije duše" je na trenutke prav špasna zadeva in ušesom dobrodošla alternativa. Na pričujočem, pretežno instrumentalnem ploščku še toliko bolj, saj Derek ob pomoči treh vrhunsko usposobljenih glasbenikov z elektrificiranimi strunami svoje kitare v kompaktno celoto poveže tako raznorodne vplive in reference, kot so Miles Davis, Marvin Gaye, Henry Mancini in Bob Marley, da o starosti Greggu Allmanu, ki prispeva vokal na Drown In My Own Tears, niti ne govorimo. Okej, salonska muzika; pa kaj potem?
* * * 1/2
