Plošča / Aleš Hadalin: Kako lepo je

Aleš Hadalin, eden naših najbolj prominentnih vokalnih interpretov recimo temu folkloristično obarvane scene, na solo projektu v lastni produkciji ponuja izštekanih 37 minut pevskih variacij na nekatere zimzelene motive, ki jih najdemo v zakladnici ljudske, ponarodele in še zlasti Ježkove zapuščine. Hadalinov svet je svet vsakdanje, preproste, čiste lepote in nič drugačne niso njegove pesmi in njegov izbor. Pesmi o tem, kako lepo je, ko nimamo nikogar in ničesar nad seboj. O plašču z globokimi žepi, kamor pred radovednimi pogledi skriješ čarovniške pripomočke. O punčkah iz cunj, ki vedno ubogajo. O igranju citer pred bogom. In kajpada o tem, kako smo lahko srečni pri ukvarjanju z enostavnimi rečmi. "Živim, da diham, diham, da pojem, živim, da pojem," pravi Hadalin, zato njegove pesmi kot denimo Kvaziderviš zadenejo v živo tudi takrat, ko so brez besed. Komorno, toda alegorično in stoodstotno iskreno.