Mogoče bo kdo pomislil, da se dogaja revival nečesa, kar nikoli ni prav uspevalo na naših tleh. Kitarske surf glasbe namreč; a v ploščkovniku je prvenec Banan, še ene domače zasedbe na sledi sončnih kitarskih valov, žlahtnejših za soliden tremelo. Na štiridesetminutni poti v sončni zahod, ki se prične z nekaj redkimi besedicami ("Dej mir, Igor.") na sicer popolnoma instrumentalnem albumu, se ne zgodi nič revolucionarnega.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mogoče bo kdo pomislil, da se dogaja revival nečesa, kar nikoli ni prav uspevalo na naših tleh. Kitarske surf glasbe namreč; a v ploščkovniku je prvenec Banan, še ene domače zasedbe na sledi sončnih kitarskih valov, žlahtnejših za soliden tremelo. Na štiridesetminutni poti v sončni zahod, ki se prične z nekaj redkimi besedicami ("Dej mir, Igor.") na sicer popolnoma instrumentalnem albumu, se ne zgodi nič revolucionarnega.
Res pa je tudi, da je od prvih kitarskih rifov slišna forma, ki ni nabijanje tipa Smoke on the water surferskih hitov, ampak risanje svojega izraza na poti proti Kaliforniji, kamor tako ali tako odnaša vse surferske rockerje. Tam nekje v kompoziciji Kakawaii jih odnaša v vrtinec drvenja, takoj v naslednji La Musica del Mar se čuti sofisticiranost, ki bi kakšnemu producentu pustila lep nabor možnosti. Primerjava z Bitch Boysi je neogibna tudi zaradi istih kompozicij na predzadnjih izdajah (Djevojko mala ali Teenage Surf Vampires), ampak Spolzek olupek ne zdrsi v pozabo. Pa še pretirano sladkoren ni, tako da ne škoduje rockerskim diabetikom. Spodbudno.
* * *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi