Plošča / Vili Fajdiga: Za fuk pa špila gramofon ...

Pričujoča cedejka je mali arhivski fonografski podvig z vsemi značilnostmi folkijevske edicije; po godbi, popoli romantizirajočem, popoli socialno realističnem diskurzu, ki preveva spremno besedo. Je tudi izrazito lokalno obarvana. A kitarska pevska in pivska muzika, ki jo je trosil naokrog zasavski posebnež, odrinjenec in skriti priljubljenež iz Trbovelj - Vili Fajdiga (1918 - 1990) - gre s svojo (navidezno) izjemnostjo čez lokalizme. Sicer bi v izvirnih predelavah razširjenih "narodnih" nekdo zlahka prepoznal vztrajne in stabilne forme tega, kar je v širni svet zazrta mladež svoje dni prezirala, namreč "kmetijo", folklorist stare nemške šole pa "neavtentično godčevstvo", toda vsaj urbanejše uglašeno uho bi pred skušnjavo takojci postavil drugi pol Fajdigovega repertoarja, stihoklepstva in mojstrenja v ubiranju kitarskih strun. In tu se je mladost ujela v skupno strukturo občutenja. Tako sta leta 1977 na tedaj običajen prenosni kasetnik in na žalost samo na eno kaseto dva mlada zasavska gobosledca pred Fajdigovo bajto posnela muhavega muzikanta, ki jima je ob komadih govoril, štrenal in predvsem razgrnil osupljivo in navdušujočo paleto komadov, priredb narodnih, nabranih in predelanih filmskih, knapovskih, lokalnih in kvantaških.

V tem je bil Fajdiga urban godec, tudi s tem, da je igral za žejo. Za povrh pa je še izviren, prava pojava. Dobro prečiščeni posnetki tako današnjemu povprečnemu "etnofilu" dajejo sijajno presenečenje. Kitarskim frikom ponujajo historično podlago za kantavtorski imaginarij in mitologizacijo pevca, ki bi ga najraje poslali v Delto (tu v pretiranem navdušenju greši korektna in karseda pedantna faktografska spremna beseda), ko sliši izjemno rabo odprte kitarske uglasitve, precizen slide s flaško v maniri havajskih kitaristov s podlago citrarske tehnike. Fajdigova posebnost je namreč kombinacija obojega. Repertoar pa je tisti, ki prek filmskega platna in zvočnih trakov škili onkraj morja in čez Savo, je Paloma, je Kavbojska, Mama Juanita, so tudi dalmatinske in senzibilno zasidrane v rudarskem, industrijskem in podeželskem Zasavju, kjer "Hudič Trbovlje trese". Težko bi bilo iz posamičnega sklepati na kaj več, razen, da je indicev o tukajšnjih povojnih popularnih glasbenih praktikih in značaju godbe, ki ni vase zaprta in zaplankana "slovenska", "zasavska", vse več. Muzika Vilija Fajdige je naše ničkolikokrat argumentirano stališče krasno utrdila. Zdej pa ga, legendo, še Karoli lahko da na lojtro domačih.

* * * * *