Plošča / Gael Mevel Trio: Danses paralleles
CD, Leo Records 2003; distribucija Statera, naprodaj v Ploščarni
Na straneh dnevnega časopisja se v slepa, bolje mutasta pota razvija razžaljena kritiško-skladateljska debata o "zastarelosti" ali pač "navdihujočnosti" terčnega sozvočja v dandanašnjem glasbenem delu. Morebitna produktivnost takšne debate se je takojci sfižila, saj se je bila argumentacija v prid ubogi vseprisotni terci s formalne ravni skanalizirala na populistično, torej na recepcijo občinstva. O kakšnem drugem paralelizmu, da ne rečemo "dialektiki" glasbenega dela pa nič več besedi. Pač pa je govor živ o zunajglasbenem. Sicer obe skregani drži po malem trpita za istim - ravno "zunajglasbenega" ne marata, saj povzemajoč splošno umetnjakarsko dokso - vemo, da je zgodovinski proizvod meščanske razredne družbe 19. stoletja - baje ubija vzvišenost glasbe in vseobsegajočo metafiziko glasbenega oeuvre. Kot da že slednje v "nasebju" ni zadosten problem, ki ga vsakdanji poslušalec, meloman, fen lahko mimogrede razbere iz profanosti poročil o fajtu v tukajšnjem avtorskem glasbenem združenju.