Plošča / Bast: The Secret Life of the Next Door Neighbor

Drugi album studijskomuskontarskega kolektiva BAST je poln nihanj, sijajnih kosov in lukenj, plodnih navezav in nasičenega mreženja, pregnanega (re)komponiranja in togega eklekticizma. Še najbolj ugaja nestandardizirana (iz)raba multimedije in 11 avtorskih videokosov na 20 sekundni šumnostrumni odkrušek Burn Out (videasti so veterani, če ne kar že "uradni alterart", in manj veterani tukajšnje avdiovizije: od Z. Alajbegović, N. Korde, M. Gržinić in A. Šmid, E. Kugler, I. Štromajerja do K. Saksida, H. Raga, V. Jemršiča). Stvar je preprosta - vizualizacija na isti dolgočasni komad z nekaj ritma, hrupnimi brzostrelnimi izseki - a efektna. A bega bolj avdio del, sam "plošček", kjer se je nabralo za zvrhan koš.

Aldo Ivančić, Davide Grassi (delal je video in grafično opremo), Boštjan Gombač, Tomaž Grom, Slaven Kalebić, Marjan Stanič kot novi BAST so nakopičili preveč in premalo. Preveč glasbil, ropotulj, specifičnih zvenov, "svetovnih glasbil in njih intonacij", pritajenih melosov, pregibanj zvoka, premalo drznejšega opuščanja in, paradoskno, discipline, ki je bila svojčas ravno odlika soničnih artefaktov Ivančiča. A še vedno radosti način dela, ki se trudi biti skupinski, kooperativen, ki vseeno načenja utečen ritem in delitev dela velike večine današnje muzike. Izkorišča studio za eksperiment, tanjša poslušanje, hodi po tanki črti med tehnološkim udobjem in drugačnimi rabami studia kot "glasbila" in glasbil, na katera se konvencionalno igra, gode, ubira vzorce ali skuša v nenaučenem.

V toliko so novi Bast blizu prvencu. Tam je bilo lažje. Ostaja le grenka, da ne tedaj, ne zdaj ne bojo ravno bend za živi šprudl, da bojo "nevidni", prek pomagal posredovani vedno bolj bast-ardni. Song for Che (11 minutna epopeja, ki nima dosti s Charliejem Hadenom in Liberation Music Orchestra) je daleč najboljši komad na albumu, najbolj drzen, dramaturški, tudi improvizacijski in zato domač, ko zmanjka štrene.

* * * 1/2