Plošča / Elliott Sharp: The Velocity of Hue

Njegov strunarski kolega, someščan Ribot, je tako lepo zadel, ko je cedejko solov na akustični kitari pospremil z besedami: "To so močne ideje, ki jih Elliott udejanja z izjemno tehniko in občutljivostjo. Solističen akustičen format je v njegovi igri izrisal tenkočutnost, ki jo zlahka lahko pogrešamo v večjih in glasnejših ansamblih." The Velocity of Hue je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo na akustični kitari v zadnjih, no, v precej letih. To ni samodejno.

Je imeniten, "surov in pečen" strunarski album, ne kitarski, če skušamo vpostaviti ključno distinkcijo, ki običajni, magari virtuozen kitarski šrudl, loči od poglabljanja v glasbilo, zvenenje, nianse, strukturo. Newyorški "centraš" Elliott Sharp je tako samosvoja, odbita, moderna, razmišljujoča svetovljanska in topla osebnost, da na to vedno pozabljamo, ko "ne šljivi" s svojo držo, grabi po najhrupnejšem in tehnicistično elektronsko obdelovanem. Toda že od prvega snidenja s Carbon na daljni Drugi godbi v Ljubljani, morda je bilo leto 1987, je bilo jasno, da imamo pred seboj glasbenika, ki je hkrati "nepoboljšljiv romantik" v najslajšem pomenu besede, celo tradicionalist, ki je del tradicije bluesa, orientalnih tradicijskih muzik s posebnim zvenom in avantgarde v muzikah.

Malo abstrakcije in pred nami se v lokih komadov znajde "dron", v prebiranju in poslušanju alikvotov, v čopanju strune stari Delta (netemperiran) blues novatorjev izpred leta 1935, pa viseča tonalnost s širjenjem tonalnih režnjev, območij na način strunskih glasbil dvorskega daljnega ali bližnjega Vzhoda (koto, komungo, sehtar). Na eni strani vzbuja občutenje statike in z njo negibnega prostora, na drugi znotraj nje vse vihra v permutaciji obrazcev. Hecno, v bistvu je to izredno "gosta" plošča z mnogo raznovrstnega igranja, prisvojeno estetizacijo "umazanosti, nečistosti", a je tudi plošča samih dolgih zložnih variacij. Med obema poloma je Sharp tako dramatičen, da je le kaj. Ko je pred leti posegel po bluesu in ga bolj zvesto grabil v formi z bendom Terraplane Blues (po komadu Roberta Johnsona), je bil nostalgičen, tule formo starih, ki ga je v mladosti zadela, obdeluje z lepo distanco, z obzorji in afektivno močjo. Vredno preverjanja v živo, ker Sharp nastopa s tem repertoarjem. Pravi strunarski zaklad. "Je lepa plošča", končuje Marc. Ja, je.

* * * * *