Plošča / Stonehouse: Likewise

CD, Riti Records 2003; jazzandbluesweb.com

IV
MLADINA, št. 51, 23. 12. 2004

Stonehouse so basist Joe Morris, bobnar Luther Gray in pihalec Rob Brown. Američani improvizirajo v maniri svobodnjaških jazzovskih tradicij. Brown in Morris sta pravzaprav že kar veterana na sceni, predvsem drugi bo številnim bolj znan kot upičen strunar, kitarist in bendžoist, čislan, hvaljen celo v odmevnejših jazzovskih revijah. Skupaj muzicirata debelo dekado. Toda Morris zadnja leta igra tudi kontrabas, celo snema z Williamom Parkerjem, gre z njim vštric in svoja strunska znanja prenaša na bas. Sodobne majhne bonstonske scene si pravzaprav ne moremo predstavljati brez Morrisovega deleža, tako glasbenega kot organizacijskega.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


IV
MLADINA, št. 51, 23. 12. 2004

Stonehouse so basist Joe Morris, bobnar Luther Gray in pihalec Rob Brown. Američani improvizirajo v maniri svobodnjaških jazzovskih tradicij. Brown in Morris sta pravzaprav že kar veterana na sceni, predvsem drugi bo številnim bolj znan kot upičen strunar, kitarist in bendžoist, čislan, hvaljen celo v odmevnejših jazzovskih revijah. Skupaj muzicirata debelo dekado. Toda Morris zadnja leta igra tudi kontrabas, celo snema z Williamom Parkerjem, gre z njim vštric in svoja strunska znanja prenaša na bas. Sodobne majhne bonstonske scene si pravzaprav ne moremo predstavljati brez Morrisovega deleža, tako glasbenega kot organizacijskega.

Sedem improvizacijskih kosov je odigranih kot se za (free)jazzarje spodobi: natančno, zavzeto, iskalsko, z zagonom, ne z brezglavim drvenjem, tipajoč za niansami. Drugače pravzaprav ne znajo. Sled je "colemanovska". Res, če na kaj spomni godba, je na "prvi" trio Ornetta Colemana po razpadu kvarteta daleč na zalčerku šestdesetih let, le da je ataka bolj "huda". Toda pletenje saksofonskih pasaž, kaskadiranje skupaj z basom in bobni nas prestavljajo tako v prezent kakor v črpanje iz stare jazzovske prakse. V tem je še vedno neustavljivi čar jazzovskega muziciranja, ki ga ne zmoti ne njegova "manjšinskost", skorajda skrita margina, ne njegova "zastarelost". Premikov resda ni v obilju, a saj je celotna zgodovina jazza in godb, kjer se improvizira, postregla z redkimi. Na to pač preradi pozabljamo. Solidna, prizemljena igra.

+ + + +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Janševa »zmaga« v Bruslju 

IZJAVA DNEVA

Intervju

»Razne teorije o ploščati Zemlji in vesoljcih so danes zelo priljubljene«

Ivan Šprajc, arheolog

»Pred nami je vojna«

Vloženih več kot 44.600 podpisov za referendum proti politični policiji