Plošča / How to Kill the DJ (Part Two)

Drugi del kot kaže že nanizanke, ki ga je v ilustracijo svojih pariških večerov v prvo priložil Ivan Smagghe (Black Strobe), so pri firmi Tigersushi zaupali glasgowskemu dvojcu Optimo, ki je na prvem, edinem zmiksanem izmed obeh ploščkov namlel kar dvainštirideset viž. Kako, v znanem slogu tehno didžejev, z najmanj treh gramofonov, tako da nikoli ne teče samo ena plošča, pa zato iz nabora sila podobnih si ritmov in zvokov, da se vse sliši kot ena in ista, le poznavalcem berljiva kovačija? Sploh ne, saj so se na pričujočem priročniku za pobijanje didžejev znašli tako elektronika kot dratarstvo, soul in funk in hip-hop, tako sodobnost kot zgodovina, od Basic Channela, Carla Craiga, Akufen, Ricarda Villalobosa tja do Laibachov, Johna Carpenterja, Liaisons Dangereux, Soft Cell, Depeche Mode, Revolting Cocks, Stranglersov, Blondie in bizarnih predelav Beach Boysov, kot da bi tudi Optimo v osemdesetih čagal v Disku FV.

In kako sta JG Wilkes in JD Twitch sešila skupaj to, v skrajni konsekvenci definitivno pankrokersko bero za njiju usodnih, na minuto ali še manj skrajšanih viž? Z žeblji in macolo. Saj se dejansko enkraten in bizaren scenosled le izjemoma izkaže s prefinjenimi, nevsakdanjimi kombinacijami, zato pa velikokrat utruja s slabo premišljenimi kontrasti in prej divjaškimi kot duhovitimi rezi, da bi se tovrsten didžej le v Menzi pri koritu izmazal brez žalitev ali bušk. Je Optimo mislil le na lastno rit in slavo, a pozabil na plesišče, sta hotela nedvomno zelo razgledana Škota zmleti za cel večer muzike iz svojega kluba v dobro uro, pozabljajoč, da za tako miškulancijo še niso izumili ne droge ne publike? Namesto širjenja obzorij skozi užitek - egotrip, namesto ultimativnega freestyle miksa - šamar party. Še dobro, da jima spomin ne seže do "starega rocka."

+ +