Plošča / How to Kill the DJ (Part Two)

Drugi del kot kaže že nanizanke, ki ga je v ilustracijo svojih pariških večerov v prvo priložil Ivan Smagghe (Black Strobe), so pri firmi Tigersushi zaupali glasgowskemu dvojcu Optimo, ki je na prvem, edinem zmiksanem izmed obeh ploščkov namlel kar dvainštirideset viž. Kako, v znanem slogu tehno didžejev, z najmanj treh gramofonov, tako da nikoli ne teče samo ena plošča, pa zato iz nabora sila podobnih si ritmov in zvokov, da se vse sliši kot ena in ista, le poznavalcem berljiva kovačija? Sploh ne, saj so se na pričujočem priročniku za pobijanje didžejev znašli tako elektronika kot dratarstvo, soul in funk in hip-hop, tako sodobnost kot zgodovina, od Basic Channela, Carla Craiga, Akufen, Ricarda Villalobosa tja do Laibachov, Johna Carpenterja, Liaisons Dangereux, Soft Cell, Depeche Mode, Revolting Cocks, Stranglersov, Blondie in bizarnih predelav Beach Boysov, kot da bi tudi Optimo v osemdesetih čagal v Disku FV.