Fred Anderson/Hamid Drake: Back Together Again
2 x CD, '04, Thrill Jockey; na voljo na: www.thrilljockey.com
Reč v hipu spomni na Johna Coltrana, pa ne samo zaradi pihalsko-tolkalske paralele Interstellar Space (Impulse!, 1967), ki je mojstrov duo z Rashiedom Alijem. Ne, coltranovski duhovi so močni že kar v pristopu k materialu, da o fluidu ne govorimo. Andersonu (1929) in Draku (1955) se je namreč posrečil docela nepretenciozen, nekako "naturalno poduhovljen" album, za navrh gibek, raznolik, celo plesen. Uvaja ga mojstrsko obvladovanje velikega tamburina, zaključuje glasovna ljubezenska poema, vmes pa je za celo zakladnico mičnih godb. Anderson (leta 2001 je že posnel tovrsten duo z nekdanjim Sun Rajevim tolkalcem Robertom Barryjem, Drake pa ima enega s Petrom Broetzmannom iz 1995.) premore redko sposobnost za gradnjo melodike in prehode v neznano, ki pa ostajajo osupljivo koherentni: fino zmišljevanje pesemc (nekakšen "African-American Market Place") tako zazveni formalno podkrepljeno, nespodbitno. Tudi Drake je po nekem norem bistvu "bobnarski melodik", a v mehko dozirani pa silovito vztrajni ritmiki dopušča neverjetne prostore - pohiteva in upočasnjuje izjemno subtilno, "na mestu". Ta duo kratko malo moramo videti v živo. Ves čas sta povsem skupaj, njuno spretno podajanje raznolikih štimung je tisto najboljše, kar lahko da free jazz. Igrata z nekim prav posebnim, neprikritim veseljem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Reč v hipu spomni na Johna Coltrana, pa ne samo zaradi pihalsko-tolkalske paralele Interstellar Space (Impulse!, 1967), ki je mojstrov duo z Rashiedom Alijem. Ne, coltranovski duhovi so močni že kar v pristopu k materialu, da o fluidu ne govorimo. Andersonu (1929) in Draku (1955) se je namreč posrečil docela nepretenciozen, nekako "naturalno poduhovljen" album, za navrh gibek, raznolik, celo plesen. Uvaja ga mojstrsko obvladovanje velikega tamburina, zaključuje glasovna ljubezenska poema, vmes pa je za celo zakladnico mičnih godb. Anderson (leta 2001 je že posnel tovrsten duo z nekdanjim Sun Rajevim tolkalcem Robertom Barryjem, Drake pa ima enega s Petrom Broetzmannom iz 1995.) premore redko sposobnost za gradnjo melodike in prehode v neznano, ki pa ostajajo osupljivo koherentni: fino zmišljevanje pesemc (nekakšen "African-American Market Place") tako zazveni formalno podkrepljeno, nespodbitno. Tudi Drake je po nekem norem bistvu "bobnarski melodik", a v mehko dozirani pa silovito vztrajni ritmiki dopušča neverjetne prostore - pohiteva in upočasnjuje izjemno subtilno, "na mestu". Ta duo kratko malo moramo videti v živo. Ves čas sta povsem skupaj, njuno spretno podajanje raznolikih štimung je tisto najboljše, kar lahko da free jazz. Igrata z nekim prav posebnim, neprikritim veseljem.
Maja letos slavi AACM, Združenje za napredek kreativnih muzičistov iz Chicaga, svojo 40-letnico. Kar nekaj bo reedicij albumov, velikih besed, presenetljivih špilov, grenkih in sladkih srečanj. Anderson, soustanovitelj AACM je vsa ta desetletja ostal doma. Medtem ko so drugi svetu razglašali, kaj je "velika črna godba", je Fred očuval bajto, spisal knjigo (cf. "koncept ritma" v: Exercises for the Creative Musician) pa vadil, se veselil dobrih godb, igral. Fred Anderson je bil predvsem tihi mentor. Če pozorno opazujete, kako se znata obnašati tako raznolika Čikagovca kakor Anthony Braxton ali Ken Vandermark, vidite, da je v njiju veliko Andersona: tista skromna spoštljivost do Starih in zvedavost obenem. Ni jih malo v čikaški kreativi, ki se po turnejah oglasijo pri Fredu v klubu Velvet Lounge na pivu in pomenku, potem šele doma. Tolkalec extraordinaire Hamid Drake je z Andersonom prvič igral pri petnajstih - skupna šola traja še danes in zagotovo pomeni ključno potezo in pooseblja ves namen AACM. Oba po rodu iz istega mesteca na globokem jugu (Monroe, Louisiana) sta snemala že nebrojkrat, toda zmerom je bil zraven še kdo drug: topot sta prvič sama. Neodvisne založbe, kar jih je še ostalo, zadnje čase hitijo z dokumentiranjem Freda Andersona. Do konca osemdesetih je bila namreč zanj topogledno bolj slaba. Pričujoča edicija ima na drugem disku k sreči še video s treh studijskih špilov in dva poučna intervjuja (o samem albumu in o temeljih za improvizacijsko prakso).
+ + + + +
