Plošča / Michael Renkel & Luca Venitucci: Still
CD, L'innomable 2004; www.linnomable.com
IV
MLADINA, št. 10, 13. 3. 2005
Še dobro, da se skesano spomnimo, da imamo v teh krajih celo založbe, majhne, fleksibilne, a zato programsko politično ostre, z distinktivnim okusom za svobodne godbe, za svobodo v godbi, za godbe v svobodi, z željo, da bi prezentirale nekaj odprtega glasbenega sveta. Ker je tole že tretji založniški proizvod tovariša "Rušilca", sicer sukalca godb v oddaji Radia Študent "Godbeni imperializem", se takojci postavlja vprašanje: Koliko glasbenikov iz Slovenije bi si lahko priigralo vstopnico za plošček pri L'innomable? Odgovor, ki je naš, ne Lukata Zeja, je okrogla nula, ali komajda do enice z vedrim optimizmom in kancem domačijskega protekcionizma.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
IV
MLADINA, št. 10, 13. 3. 2005
Še dobro, da se skesano spomnimo, da imamo v teh krajih celo založbe, majhne, fleksibilne, a zato programsko politično ostre, z distinktivnim okusom za svobodne godbe, za svobodo v godbi, za godbe v svobodi, z željo, da bi prezentirale nekaj odprtega glasbenega sveta. Ker je tole že tretji založniški proizvod tovariša "Rušilca", sicer sukalca godb v oddaji Radia Študent "Godbeni imperializem", se takojci postavlja vprašanje: Koliko glasbenikov iz Slovenije bi si lahko priigralo vstopnico za plošček pri L'innomable? Odgovor, ki je naš, ne Lukata Zeja, je okrogla nula, ali komajda do enice z vedrim optimizmom in kancem domačijskega protekcionizma.
Z drugimi besedami, tovrstno svobodno improvizacijsko igro pri nas sicer prakticirajo, a težko bi rekli, da se je zares kaj dramatičnega premaknilo. Zato pa duet Renkel - Venitucci, prvi je strunar, drugi pa zvočilec, ropotalec in harmonikar streže z bogatimi hodi improvizacijske igre, ki vsebujejo tako flope in imenitne kose. Renkel je spodoben (ex-"klasičen", hudo napačen naziv) kitarist. No, toliko je že "klasičen", da tehnično dovršeno in z občutkom za barvo in zvenenje hiti k drugačni glasbenosti, tisti, ki jo komajda zapopade celo t.i. sodobna kitarska kompozicija (če to niso "stari" Zornovi kosi za Chadbournea oziroma Ribota). V nasprotju z dokso, da le ima le institucionalizirani skladatelj posvečeni ključ do konceptualnih rešitev in glasbenih problemov.
A zaresno presenečenje je Venitucci. Bedno smo pozabili, da se z drobnimi zvočili da tako fino igrati in tkati, ne kopičiti, tleske, šume, piske, a še bolj nam je ušlo, da je tudi harmonika super improvizacijski inštrument (improfriki so jo pogosto rabili; včasih jo je hecno igral Han Bennink, pa koribantsko jo je švedral Willem Breuker, celo Irene Schweitzer, se pravi veterani evropske svobodne improvitacije). Venitucci je drobnoslušen iskalec sozvočij s kitaro, pantonalnega iskanja tona, zvena in pomenske tišine. Dobro deneta. Naklada je ekskluzivnih 150 ali nekaj takega. Zatorej, navali narode pantonalcev! Z nekaj slušne in "neposlušne" ekskluzive se še velja postaviti.
+ + + +
