Plošča / Tom Waits: Real Gone

Pri Waitsovih doma nič novega. Novica ni slaba. Pomeni, da je eden posebnežev severnoameriške godbe, (danes družinski) samotar spravil skupaj album in z njim pesemce, štiklce, ki so na ravni, ki jo je v desetletjih sam vzpostavil kot merilo. Medtem se je album že odvrtel, se svaljkal celo po grammyjih, kar je itak povsem nerelevantno, a slušateljska zamuda ima svoje prednosti. Distanca v popgodbenem svetu ni nekaj slabega. Po malem je sicer snobovsko "scanje proti vetru", po malem pa je tudi odraz skepticizma in rahle nejevere, če bo "stari" še zdržal. Je. Že žmohtni kitarski spremljevalec in člane bande Marc Ribot nam je lani kar veselo namignil, da bo Waitsu ponovno zratalo narediti dober album, da je zložil dobre komade in spravil skupaj spodobno studijsko ekipo. Real Gone - fraza je univerzalna in slengovska - "spraviti se onkraj", "odtavati", tudi v muzičnem smislu, prinaša vse fobije, pripovedi, male zgodbe čudakov, želenje, patos in zajedljivost, ki jih Waits tako zna štrenati.

Vedno smo znali ceniti te igrane in zaresne marginalce idiosinkratičnih potez, plavajoče v morju ameriške pop godbe, kulture in razvrvane družbe. Waits je eden prvakov, ravno prav poet in popmuzik zraven, uživajoč se v svoji pristni narejeni (phony) boemskosti, da lahko gazi po vijugasti poti, ki jo sam briše za seboj in sproti utira. Real Gone seveda ni in ne bo udarila kot prelomni album Swordfishtrombones in njegovi nadaljevanji v trilogiji iz osemdesetih let, Rain Dogs in Frank's Wild Years, kjer je Waits svoj jazzovski blues, balade in avantrock zapacal in oplemenitil s svojo dediščino poslušanja avantgardista, izumitelja in uporabnika "korporealnih zvočil in glasbil" Harryja Partcha. Na to njegovo obsesijo se rado pozablja, toda tako slišna je v produkciji zvena, vnašanju posebnih zvočil, oblikovanju celotne zvenske slike in posamičnih inštrumentov z glasom vred. Zven glede na občutenje komada vedno minuciozno mutira, še posebej se igra z glasom, niansami, bližino in oddaljenostjo. V tem smislu je njegov kasnejši album Bone Machine produkcijsko najbolj pregnan. Med različnimi srenjami je oblikovanje in minuciozno gnetenje zvenenja vzbudilo pravo navdušenje, med didžeji, avantgardisti, jazzarji. Waits sliši in zna poslušati. A obenem je izredno kunšten glasbenik, ki besedila zna obdati s pravoi muziko; prefinjeno izbira komade, forme, sloge, ki lepo "padejo dol" ob glas in poeme. Na Real Gone je nekaj pravih "waitsizmov", grotesknih, kabarejskih, vaudevillovskih, še danes nevsakdanjih in povsem navadnih, ki so del njegovega baladerstva. Ni pa se povsem spustil z vrvice, ni odtaval. Tava rad, z glasbeniki, ki mu bogatijo komade, disciplinirano skupaj in posamič. Real Gone je torej fina plošča, presežek za dandanašnje, ki se pečajo s polpreteklimi slogi in iz njih še hočejo še kaj izcediti. V pestrem Waitsovem katalogu je pri vrhu, toda ne na špici.

+ + + +