29. 12. 2005 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Dennis Gonzalez's Inspiration Band Featuring Henry Grimes: Nile River Suite
CD, Daagnim Records 2004; www.dennisgonzalez.com
Zamuda ni bila pretirana, je pa bila dovoljšna, da je ta album celo med zvestim jazzovskim občestvom obveljal za "muziko, ki mora zakrožiti", pri tem pa so vsi zares spregledali, novinarji in PRovci pa zamolčali, da je to prvi album "vnovič najdenega" basista Henryja Grimesa. Občutek je slajši, saj ga je k snemanju novembra 2003 povabil teksaški trobentar iz Dallasa Dennis Gonzalez, ki ga s temi kraji vežejo formacijska in delovna leta od srede osemdesetih let, ko je na jazz festivalu in drugi godbi vodil glasbene delavnice, snemal album s Svetlano Makarovič, ko so ga kot "festivalskega protežiranca" napadali osebki iz tukajšnje "uradne srenje na glasbeniški plači". Zgodovina in vrla kasnejša dejavnost teksaškega glasbenika, pedagoga, pesnika, producenta (na Radiu Študent se je leta vrtel famozni džingel o "naši anarhični družbi" s pripopano Gonzalezovo iskreno oznako za vrtnarijo Kranjsko "It's a beautiful country") sta opozorili, da je glasbenik hitro stopil v ospredje sodobnih transnacionalnih snovanj v polju jazza. Nikdar se ni silil. Toda zato po krajšem premoru treh let spet redno nastopa v Evropi, Latinski Ameriki in v ZDA.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
29. 12. 2005 | Mladina 52 | Kultura | Plošča
Zamuda ni bila pretirana, je pa bila dovoljšna, da je ta album celo med zvestim jazzovskim občestvom obveljal za "muziko, ki mora zakrožiti", pri tem pa so vsi zares spregledali, novinarji in PRovci pa zamolčali, da je to prvi album "vnovič najdenega" basista Henryja Grimesa. Občutek je slajši, saj ga je k snemanju novembra 2003 povabil teksaški trobentar iz Dallasa Dennis Gonzalez, ki ga s temi kraji vežejo formacijska in delovna leta od srede osemdesetih let, ko je na jazz festivalu in drugi godbi vodil glasbene delavnice, snemal album s Svetlano Makarovič, ko so ga kot "festivalskega protežiranca" napadali osebki iz tukajšnje "uradne srenje na glasbeniški plači". Zgodovina in vrla kasnejša dejavnost teksaškega glasbenika, pedagoga, pesnika, producenta (na Radiu Študent se je leta vrtel famozni džingel o "naši anarhični družbi" s pripopano Gonzalezovo iskreno oznako za vrtnarijo Kranjsko "It's a beautiful country") sta opozorili, da je glasbenik hitro stopil v ospredje sodobnih transnacionalnih snovanj v polju jazza. Nikdar se ni silil. Toda zato po krajšem premoru treh let spet redno nastopa v Evropi, Latinski Ameriki in v ZDA.
Na tem albumu, ki je bil posnet po nekaj odmevnih nastopih po klubih New Yorka, predvsem pa zaradi dobrega počutja in kolektivnega občutka glasbenikov med nastopanjem, zaslišimo redko, prilikam prikladno vrlino skladanja za snemalni dan, ki oriše osnovne konture, začrta lok melodije, teme in celo splete suito, ki jo dodelajo v igri glasbeniki sami. Ti pa so: Gonzalez, Henry Grimes, trobentar Roy Campbell Jr., saksofonist in klarinetist Sabir Mateen in tenkočutna bobnarska sila, Michael T.A. Thompson. Zelo izbrana druščina. Odigrano enkrat in edinkrat, posneto in v omejeni nakladi dano v prodajo in glasbenikom, ki so ta album razpečevali vsak posamič, tudi na letošnjem festivalu Vision, kjer so vsi igrali v različnih zasedbah. To je sproščeno igrana muzika svobodno opuščenih solov na bopovsko podlago in aranžiranih-dogovorjenih skupnih partov. Fluidna, barvita in malo tečna. Dve trbenti in Grimes, ki zares obvladuje raznoliko snov. Čezvse spodoben jazz, ki mimogrede od spodaj učeno, asociativno privleče nazaj nekaj starega, ga takoj prežveči in zdrvi naprej.
+ + + +
