Francoz Sebastien Devaud, ki je na prvencu Blossom presenetil z raznolikostjo, se, kot vse kaže, ukvarja tudi z miksanjem, scenosled triindvajsetih viž, ki se mu zdijo luštne in kultne, pa utegne vtis s prvenca še podkrepiti.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Francoz Sebastien Devaud, ki je na prvencu Blossom presenetil z raznolikostjo, se, kot vse kaže, ukvarja tudi z miksanjem, scenosled triindvajsetih viž, ki se mu zdijo luštne in kultne, pa utegne vtis s prvenca še podkrepiti.
Seveda v zabavni elektroniki, posebej zadnja leta in posebej v Angliji, ne manjka tistih, ki bi radi - orodja so tu, le dajmo! - med seboj zmiksali vse, kar leze in gre, kurantno produkcijo, elektronske zimzelenčke in še par dratarskih ali celo pankovskih za povrh, ampak veliko tovrstnih cocktailov se, prej kot da bi razširjali obzorja amnezični klienteli, izkaže za nastopaštvo in za nasilje nad muziko. Izjema ni niti Devaud, kateremu niti ne bi toliko zamerili okorno miksanje in pasuse, ko se plošči vrtita ena mimo druge, veliko bolj pa občasno ponesrečeno bratenje sentiš tehna in minimalizma z vokali, tja do omlednega cviljenja Radiohead in bojda za njegovo držo deklarativnega intermezza z Nightclubbing Iggyja Popa. Morda pa stanje stvari še ni tako katastrofalno, počakajmo, da se miksanja plesne muzike loti kdo, ki je odraščal na grandžu ali, bognedaj, nu metalu, češ, to sem jaz, to so moje reference. Ježeš.
+ +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi