Plošča / Billie Holiday & Lester Young: Complete Resordings

Težko bi našli bolj slaven, finejši, glasbeno vznemirljivejši jazzovski par v zgodovini. Saj jih je bilo več, na primer Louis Armstrong in Lil Hardin, Jimmy Lyons in Kareen Borca, Lester Bowie in Fontella Bass, Keith Tippett in Julie Tippetts, ampak pečat, ki sta ga pustila - zaradi enakovrednosti, občutenega doponjevanja, krasne (platonske?) zaljubljenosti pevka Billie Holiday in tenorsaksofonist Lester Young - je nezbrisen. Njuni dialogi, enega najbolj posebnih ženskih glasov 20.stoletja in nič manj posebnega, visoko intoniranega tenorsaksofona izjemne izpovedne moči, so takoj postali del legend. Ne zbledijo po sedemdesetih letih. Plošče, ki so ju postavljale skupaj so se kar množile, a španska založba si je pač privoščila in na dveh cedejih izdala vse komade skupaj, ki sta jih posnela skupaj.

Njuni vlogi nista zares enakovredni. Že značaj pevkinega glasu, značaj vodilnega glasu je v swingovskih letih drugačen od tistega inštrumentalnega solista solista, ki ima po konvenciji na voljo dva, tri takte za solo. Celo v manjših zasedbah je dvogovorov manj kot v sodobnejšem jazzu, toda igra trenutkov je briljantna. Samo še en pritrdilen odgovor več o izjemnosti in prelomnih vlogah, ki sta ju oba odigrala. Realno življenje raje pustimo ob strani. Ni bilo z rožcami postlano za nobenega od njiju. V studiu in na odru sta bila pač "naj par", glasbeno dvorljiva, zapeljiva, pa naj je komad, balada, popevka še tako tumbasta. Mojstrstvo je iz butastih besedil in stihov narediti dober komad. Od Must Have That Man do He's Funny That Way. Ko je zapela Billie in ji je zraven zašepetal Lester, se je zabrisalo avtorstvo iz kovnic popevk. Preklop je takojšen, to je njuna štorija, prezenca glasu, telesa v glasu, mrmranju in vzletih saksa.

+ + + + +