Plošča / Mats Gustafsson & David Stackenaes: Blues

Tuje kritike tega albuma ga hudo lomijo, ko domala v en glas zatrjujejo, da na njem sploh ne gre za nikakršen blues. Ne moremo jih vzeti resno: Pisci bodisi ne slišijo nians ali pa imajo zožene predstave o tem, kakšen vse je lahko zven bluesa; od kod se poraja; do kam je prignana njegova socialna nota; kaj pogojuje in kako se prepoznava njegova "politična forma". Morda velja celo oboje: Ne slišijo in imajo zožene, boljkone apolitične predstave o razlogih za igranje bluesa. Alarmantno je, da takšen namišljen očitek prihaja od "internih", iz improvizacijske srenje. Seveda pa obenem ne gre, da bi z začudenjem spričo slabega posluha kakor koli idealizirali pisce, pa čeprav kolegialne, do godb več ko dobrohotne. Blues gor ali dol - album je vsekakor do obisti blue. Opozarja na žalobno stanje stvari, kjer se življenjski položaj in javno umeščanje "čudne" muzike ujameta v neločljivo celoto, v pričakovano izvajalsko gmoto. Prepoznavnejši, za navadno uho manj problematičen (tvegajmo z občim mestom: bolj "ameriški"?) je v tem blue podjetju Gustafssonov mentalni, spiritualni in diafragmatski foter Peter Broetzmann. Pri njem je to - poleg življenjskega stila in razmerja do muzične marginalizacije - neukrotljiv moment vztrajnosti, ki traja že desetletja. Z vso resnostjo, pogumno in odgovorno je Broetz pač zakoračil skoz vrata, ki jih je sredi 60ih prejšnjega stoletja razprl Albert Ayler.