Plošča / Ab Baars Quartet: Kinda Dukish

CD 2005 Wig; naprodaj na majskih koncertih v Narodnem domu (MB) in Cankarjevem domu (LJ)

MZ
MLADINA, št. 19, 14. 5. 2006

Med evropskimi okolji je v privzemanju in pojmovanju (črnih) "ameriških" godb dvoje še posebej čudaških. S svojo produktivnostjo sta celo prav bizarni - svoje videnje sta namreč obe okolji ozgodovinili muhavo, docela po svoje, pri tem pa nič "nespoštljivo"; prej obrnjeno, a z dodatki. Posebna vragolija datira tja na konec 60., na začetek 70. let XX. stoletja. V nekdanji Nemški demokratični republiki so tedaj (pozor!) po partijski direktivi vzgojili "svojski" slog New Orleansa, reorganizirali dixieland, podprli pa tudi free jazz in nasploh množično, z vsemi eminentnimi gostovanji Duka in drugih vred, plansko igrali svobodno improvizacijo - vse to kot "protiimperialistično zvočno fronto". Drugi biser je Nizozemska. S simptomalno kombinacijo politične modrosti, dovolj keša in haša, medčloveške tolerance, domačijskega dolgočasja in priseljenskega prepiha se je rodil "new Dutch swing", kabarejsko igriva, duhovita, tehnično "neoporečna" in fino izšolana grupacija, nekakšna "zahodnoindijska družba" za uvoz in preigravanje finega "afriško-ameriškega" kolonialnega blaga.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


MZ
MLADINA, št. 19, 14. 5. 2006

Med evropskimi okolji je v privzemanju in pojmovanju (črnih) "ameriških" godb dvoje še posebej čudaških. S svojo produktivnostjo sta celo prav bizarni - svoje videnje sta namreč obe okolji ozgodovinili muhavo, docela po svoje, pri tem pa nič "nespoštljivo"; prej obrnjeno, a z dodatki. Posebna vragolija datira tja na konec 60., na začetek 70. let XX. stoletja. V nekdanji Nemški demokratični republiki so tedaj (pozor!) po partijski direktivi vzgojili "svojski" slog New Orleansa, reorganizirali dixieland, podprli pa tudi free jazz in nasploh množično, z vsemi eminentnimi gostovanji Duka in drugih vred, plansko igrali svobodno improvizacijo - vse to kot "protiimperialistično zvočno fronto". Drugi biser je Nizozemska. S simptomalno kombinacijo politične modrosti, dovolj keša in haša, medčloveške tolerance, domačijskega dolgočasja in priseljenskega prepiha se je rodil "new Dutch swing", kabarejsko igriva, duhovita, tehnično "neoporečna" in fino izšolana grupacija, nekakšna "zahodnoindijska družba" za uvoz in preigravanje finega "afriško-ameriškega" kolonialnega blaga.

Pihalec in prirejevalec Ab Baars se je naredil v zasedbi, ki jo vodi ključna oseba iz prve generacije te družbe - ICP-orkester Misha Mengelberga. Tam se zmerom na veliko izvaja Duke Ellington, tam skoz nepretenciozne ikonoklazme nastaja "nujna" vnazajska ljubezen. Dodaten pogum si Baars pridobi s triom (pričujoči brez trombonista), ko posname opus klarinetista Johna Carterja in nativne ameriške pesmi. In zdaj Duke. Ta je sam in s frendi večkrat aranžiral štikelce, jih predeloval in namenjal za posamične soliste, z izumom LP-plošče pa se je na veliko lotil tudi temporalnih razširitev triminutne nekdanjosti v suite in druge dolge forme. Baars, trombonist Joost Buis, kontrabasist Wilbert de Joode in tolkalec Martin van Duynhoven se Duka lotevajo raznoliko: zdaj imamo "free improv" uvod in čisto, neokrnjeno, swingajočo prepoznavnost, zdaj spet nadziran sentiš, potem nekaj akademske norčavosti, predano solistiko, nekaj gradiva pa je preobličenega do neprepoznavnosti, pri kateri se Duke zasvita kvečjemu upičeni interni srenji. V živo je kvartet še toliko intrigantnejši. Njegov album vsekakor ni za čistuna, ki je prepričan, da je jazz naravna danost oziroma enkrat za vselej postavljena žanrska umetnost.

+ + + + +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Prvi teden

Zmaga sindikatov

Božičnica bo, a to je bila ena od redkih sindikalnih zmag v zadnjih desetletjih

Intervju

»Danes ne gre samo za to, da je resnica nepomembna. Cilj je resnico uničiti.«

Éric Fassin, sociolog

Naslovna tema

Dovolj nasilja

Če bosta policija in pravosodje še naprej delovala neobčutljivo in nasilja ne bosta obravnavala prednostno, bosta nasilnežem pošiljala enako sporočilo kot doslej. Da se nasilje izplača.