Blonde Redhead: 23

Zgodba newyorške skupine Blonde Redhead se začne leta 1993, ko se dvojčka Amadeo in Simone Pace po naključju seznanita z japonskima študentoma umetnosti Kazu Makino in Makijem Takahashijem v neki italijanski restavraciji sredi New Yorka. Posledica tega naključnega dogodka je ustanovitev skupine, ki jo poimenujejo po komadu newyorške no wave skupine DNA - Blonde Redhead. Zgodnji, kaotičen in precej artrockovsko usmerjen glasbeni izraz pritegne Steva Shelleyja, bobnarja Sonic Youth, da jim izda in sproducira prvo ploščo. Po Takahashijevem odhodu skupina nadaljuje kot trio, izda še eno ploščo za Shelleyjevo založbo Smells Like Records, nato podpiše pogodbo z založbo Touch & Go, kjer izda še tri albume. Glasbeni izraz tria se v tem obdobju precej primerja z glasbenim izrazom skupine Sonic Youth in drugih z noisovske scene tistega časa.

Izid plošče Melody of Certain Damaged Lemons (2000) napove spremembe v glasbi skupine - opazni so mehkejši, subtilnejši zvoki, celotna glasbena slika je bolj uravnovešena in pridobi nekaj melodičnosti - kar Blonde Redhead uvrsti med opaznejše predstavnike ameriškega undergrounda. Kljub temu skupina še zmeraj ustvarja in deluje v senci, dokler ne podpiše pogodbe z znano britansko diskografsko hišo 4AD, pri kateri leta 2004 izide album Misery Is a Butterfly, ki pomeni velik kreativni premik naprej v njeni karieri, hkrati pa tudi velik uspeh.

23 je sedma velika plošča skupine in druga, izdana pri založbi 4AD, je pa nekakšno logično nadaljevanje plošče Misery Is a Butterfly. S hipnotičnim, deškim vokalom pevke Kazu Makino, mehkimi in melodičnimi, nekoliko postpunkovskimi kitarami ter zanesljivimi rockovskimi ritmi je trio naredil velik premik od prejšnjih materialov, nadgradil in izpopolnil slog s prejšnjega albuma ter dodal nekaj elektronskih intervencij. Skladbe se nekoliko razlikujejo od tistih na prejšnjem ploščku, čeprav se ob prvem poslušanju zdi, da je album plod istega ustvarjalnega procesa. Trio Blonde Redhead se je vsekakor popolnoma umaknil od prejšnjih vzorcev, še posebej tistih, ki jih je uporabljal pred ploščo Melody of Certain Damaged Lemons, tako da ga je sedaj težko primerjati s Sonic Youth, če pa že moramo iskati vzporednice, zveni bolj kot kakšni modernejši The Flaming Lips. Že prva, naslovna skladba, 23, z uvodnimi zvoki omamnih klaviatur, na katere se navezujejo eterični vokali Kazu Makino in udarni ritmi ter domiselne kitare, napoveduje potek tega konceptualno izredno uravnovešenega albuma. Drugi komadi se ne oddaljujejo pretirano od teh vzorcev, poudariti pa moramo še izvrstnega Dr. Strangeluv, melanholičnega The Dress in energičnega Spring And By Summer Fall. Čeprav 23 v nekaterih segmentih ne dosega kakovosti albuma Misery Is a Butterfly, še zmeraj ponuja izvrstno aranžirane skladbe, ki se bodo nekoliko bolje znašle v pop vodah.

+ + + +