Beastie Boys: The Mix Up

Newyorški veterani Beastie Boys se po treh letih povsem nepričakovano vračajo z novim albumom. Nepričakovano zato, ker je navadno o njihovih svežih platah veliko govora in v zvezi z njimi veliko pričakovanj. Vsak njihov izdelek navadno postane kulten del popularne kulture, ki ga ni mogoče prezreti. Nekaj tednov pred izidom plošče so le postregli s skopo napovedjo, nekaj malega promocije pa so naredili z intervjuji. Vse skupaj precej nepretenciozno. Štos je v tem, da gre za "projektno" ploščo, ki so jo naredili v kratkem času. Ves material je odigran v živo, album pa v celoti instrumentalen. Slišati je, kot da ni bilo nobenega nasnemavanja, da so vse skupaj posneli v nekaj sešnih. Da so stvari še zanimivejše, so k sodelovanju povabili dva izjemna glasbenika in dolgoletna sodelavca - klaviaturista Moneyja Marka in tolkalca Alfreda Ortiza.

Mnogi feni niso bili najbolj zadovoljni z zadnjim albumom To the 5 Boroughs, češ da podlage niso bile dovolj dobre. Nad The Mix Up se bodo verjetno zmrdovali še bolj, saj lahko, čeprav so Beastie Boys zelo fleksibilni in je vsak njihov album zgodba zase, rečemo, da gre za najbolj nebeastiejevsko ploščo doslej.

Ker je The Mix Up instrumentalna plošča, so jo nekateri hiteli primerjati s starejšimi tovrstnimi izdelki Beastijev, ki smo jih slišali že na platah Paul's Boutique in Check your Head, pozneje pa so bili zbrani na sijajni kompilaciji instrumentalov The In Sounds from Way Out. In veliko jih napačno trdi, da novi album zveni podobno. Ja, res je, da je The Mix Up posnet brez vokalov, ampak če izvzamemo to, je podobnosti bolj malo. V resnici bi le za prvi komad "B for my Name" lahko rekli, da spominja na njihova starejša instrumentalna prizadevanja. Čeprav je ves album še zmeraj poln funkerskih (orgelskih) viž, pa je hkrati veliko bolj eksperimentalen, celo (stoner) rockovski, na trenutke psihedeličen. Produkcija je bogatejša, aranžmaji niso več naivni. Beastie Boys niso bili nikoli virtuozni glasbeniki in to se je na The In Sounds from Way Out takoj slišalo. Ampak to ni bilo pomembno, saj so bili komadi vseeno izjemno inovativni in, najpomembneje, imeli so neponovljiv groove. Tokrat je zadeva nekoliko kompleksnejša, zvok je bogatejši, večplasten. Zasluge za to imata nedvomno tudi (in predvsem) oba gosta, saj tolkala zagotavljajo kompaktnost materiala, klaviaturske linije pa melodični presežek. Težava je v tem, da Beastie Boys nekaj izgubijo, ko postanejo resni glasbeniki. Izgubijo del spontanosti, razburljivosti, predvsem pa elegantne preprostosti. Neverjetno - najbolj "glasbeniški" so postali pri svojem najmanj resnem (torej izdelanem in premišljenem) albumu doslej.

Beastie Boys so prav zdaj na obsežni evropski turneji, za katero imajo pripravljena dva ločena repertoarja. Na nekaterih koncertih bodo igrali instrumentalno različico (na primer na znamenitem jazzovskem festivalu v Montreuxu), kar pa nedvomno ni pričakovati na množičnih festivalskih veselicah, kakršna je Exit.

+ + + +