Polovica znanega britanskega elektronskega dueta Orbital se tri leta po njegovem uradnem razpadu pojavlja s prvim soloprojektom, precej drugačnim, kot bi bilo pričakovati od pionirja sodobne elektronske glasbe. Hartnoll je precej zreduciral elektronske prijeme ter jih zamenjal z živimi instrumenti, natančneje s simfoničnim orkestrom, kar večini skladb na ploščku daje pridih nekakšnega navideznega soundtracka.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Polovica znanega britanskega elektronskega dueta Orbital se tri leta po njegovem uradnem razpadu pojavlja s prvim soloprojektom, precej drugačnim, kot bi bilo pričakovati od pionirja sodobne elektronske glasbe. Hartnoll je precej zreduciral elektronske prijeme ter jih zamenjal z živimi instrumenti, natančneje s simfoničnim orkestrom, kar večini skladb na ploščku daje pridih nekakšnega navideznega soundtracka.
Poleg tega na štirih skladbah gostujejo vokalisti, med katerimi še najbolj izstopa večni Robert Smith. Zaradi neusklajene raznolikosti album deluje le kot bleda senca tistega, kar sta brata Hartnoll ustvarjala v devetdesetih letih, pri tem pa mu primanjkujejo ravno njuna skupna udarnost, ritem in inovativnost.
+ + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi