Najočitnejša razlika med slovenskimi in angloameriškimi kantavtorji, ki zadnje čase štepajo nove in nove plošče ter nove in nove koncertne turneje, je v tem, da ameriškim vsi verjamejo, našim pa, razen Mlakarju ali Breclju, nihče. In če ti nihče ne verjame, pravzaprav ne moreš biti kantavtor.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Najočitnejša razlika med slovenskimi in angloameriškimi kantavtorji, ki zadnje čase štepajo nove in nove plošče ter nove in nove koncertne turneje, je v tem, da ameriškim vsi verjamejo, našim pa, razen Mlakarju ali Breclju, nihče. In če ti nihče ne verjame, pravzaprav ne moreš biti kantavtor.
Sodobni Mežek pa ima še drugo težavo. Besedil, ki jim nihče ne verjame, ne piše sam, pripravil jih je Jan Tomazin, menda smučarski skakalec. Kakorkoli, zdi se, da bo tudi po tem, sicer moderno pripravljenem albumu Mežek ostal znan po komadih, ki imajo že dolgo brado, Siva pot in Julija, saj s pričujočega cedeja ni mogoče posebej omeniti nobene nove skladbe. Čeprav se mi zdi, da ga to prav malo briga in da dela takšne plošče za svojo zabavo.
+ + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi