Plošča / James Blood Ulmer: Bad Blood in the City: The Piety Street Session

Temu pravimo paradoks; raskav glas in takoj prepoznaven tečen zven električne kitare Jamesa Blooda Ulmerja postajata emblem sodobnega, moderniziranega bluesa. Take so vsaj novice iz bluesovskih logov. Vendar so zgodovinske sledi bolj zamotane. James Blood Ulmer (r. 1942 v Južni Karolini), točno ta črni mož, je bil ob koncu sedemdesetih let glasnik kreativnega, docela urbanega, podzemnega, newyorškega avant-funk-punk podtoka, ki se ga je prijela oznaka no-wave. Bil je prvi črnski glasbenik, ki je z bendi nastopal v newyorških podzemnih rock klubih. Tam je zaslovel kot silovit muzikant z nezgrešljivim zapacanim tonom, glasbenim podpisom, prepoznavnim med tisočerimi, ki so drgnili strune. Kar vprašajte njegove občudovalce med kitarskimi kreativci, Elliotta Sharpa, Marca Ribota, Vernona Reida ali pa evropske slednike, ki so na plesiščih, tudi v legendarnem ljubljanskem Disku Študent, tripali na komad Jazz is a Teacher, Funk is the Preacher in na dvoumnega Are You Glad to be in America?. Nekdanji kitarist prevratniških skupin Ornetta Colemana z začetka sedemdesetih je tak, nikdar enostaven, a vedno živahen "gospel" trosil z navitimi bendi Music Revelation Ensemble, Phalanx in Odyssey. Konec koncev je ravno Ulmer uprizoril prvi popgodbeni koncert v veliki dvorani s samoupravnim prispevkom zgrajenega Cankarjevega doma. Vsem zbranim je takoj dal vedeti, da si s kulturnim središčem, sedečimi poslušalnicami in "kulturnim" redom, vsaj kar se gromkih godb tiče, ne bo kaj prida pomagati. V tistih časih je morala jazzovska kritika "revidirati stavove" in v svoj modernistični objem pripustiti hrupne plesne muzike. Ulmerju, električnim skupinam Ornetta Colemana, bobnarja Shannona Jacksona, Oliverja Laka, The Lounge Lizards in The Contortions je pritaknila slabokrvno znamko "levi populizem". (Danes bi mislili, da igrajo v Caracasu.)