Plošča / James Blood Ulmer: Bad Blood in the City: The Piety Street Session
2007, Hyena Records, Ploščarna Jazz & Blues
Ičo Vidmar
MLADINA, št. 3, 27. 1. 2008
Temu pravimo paradoks; raskav glas in takoj prepoznaven tečen zven električne kitare Jamesa Blooda Ulmerja postajata emblem sodobnega, moderniziranega bluesa. Take so vsaj novice iz bluesovskih logov. Vendar so zgodovinske sledi bolj zamotane. James Blood Ulmer (r. 1942 v Južni Karolini), točno ta črni mož, je bil ob koncu sedemdesetih let glasnik kreativnega, docela urbanega, podzemnega, newyorškega avant-funk-punk podtoka, ki se ga je prijela oznaka no-wave. Bil je prvi črnski glasbenik, ki je z bendi nastopal v newyorških podzemnih rock klubih. Tam je zaslovel kot silovit muzikant z nezgrešljivim zapacanim tonom, glasbenim podpisom, prepoznavnim med tisočerimi, ki so drgnili strune. Kar vprašajte njegove občudovalce med kitarskimi kreativci, Elliotta Sharpa, Marca Ribota, Vernona Reida ali pa evropske slednike, ki so na plesiščih, tudi v legendarnem ljubljanskem Disku Študent, tripali na komad Jazz is a Teacher, Funk is the Preacher in na dvoumnega Are You Glad to be in America?. Nekdanji kitarist prevratniških skupin Ornetta Colemana z začetka sedemdesetih je tak, nikdar enostaven, a vedno živahen "gospel" trosil z navitimi bendi Music Revelation Ensemble, Phalanx in Odyssey. Konec koncev je ravno Ulmer uprizoril prvi popgodbeni koncert v veliki dvorani s samoupravnim prispevkom zgrajenega Cankarjevega doma. Vsem zbranim je takoj dal vedeti, da si s kulturnim središčem, sedečimi poslušalnicami in "kulturnim" redom, vsaj kar se gromkih godb tiče, ne bo kaj prida pomagati. V tistih časih je morala jazzovska kritika "revidirati stavove" in v svoj modernistični objem pripustiti hrupne plesne muzike. Ulmerju, električnim skupinam Ornetta Colemana, bobnarja Shannona Jacksona, Oliverja Laka, The Lounge Lizards in The Contortions je pritaknila slabokrvno znamko "levi populizem". (Danes bi mislili, da igrajo v Caracasu.)
Ičo Vidmar
MLADINA, št. 3, 27. 1. 2008
Temu pravimo paradoks; raskav glas in takoj prepoznaven tečen zven električne kitare Jamesa Blooda Ulmerja postajata emblem sodobnega, moderniziranega bluesa. Take so vsaj novice iz bluesovskih logov. Vendar so zgodovinske sledi bolj zamotane. James Blood Ulmer (r. 1942 v Južni Karolini), točno ta črni mož, je bil ob koncu sedemdesetih let glasnik kreativnega, docela urbanega, podzemnega, newyorškega avant-funk-punk podtoka, ki se ga je prijela oznaka no-wave. Bil je prvi črnski glasbenik, ki je z bendi nastopal v newyorških podzemnih rock klubih. Tam je zaslovel kot silovit muzikant z nezgrešljivim zapacanim tonom, glasbenim podpisom, prepoznavnim med tisočerimi, ki so drgnili strune. Kar vprašajte njegove občudovalce med kitarskimi kreativci, Elliotta Sharpa, Marca Ribota, Vernona Reida ali pa evropske slednike, ki so na plesiščih, tudi v legendarnem ljubljanskem Disku Študent, tripali na komad Jazz is a Teacher, Funk is the Preacher in na dvoumnega Are You Glad to be in America?. Nekdanji kitarist prevratniških skupin Ornetta Colemana z začetka sedemdesetih je tak, nikdar enostaven, a vedno živahen "gospel" trosil z navitimi bendi Music Revelation Ensemble, Phalanx in Odyssey. Konec koncev je ravno Ulmer uprizoril prvi popgodbeni koncert v veliki dvorani s samoupravnim prispevkom zgrajenega Cankarjevega doma. Vsem zbranim je takoj dal vedeti, da si s kulturnim središčem, sedečimi poslušalnicami in "kulturnim" redom, vsaj kar se gromkih godb tiče, ne bo kaj prida pomagati. V tistih časih je morala jazzovska kritika "revidirati stavove" in v svoj modernistični objem pripustiti hrupne plesne muzike. Ulmerju, električnim skupinam Ornetta Colemana, bobnarja Shannona Jacksona, Oliverja Laka, The Lounge Lizards in The Contortions je pritaknila slabokrvno znamko "levi populizem". (Danes bi mislili, da igrajo v Caracasu.)
Ulmerjevi zadnji štirje "bluesovski" albumi napotujejo k oguljenemu reklu, da se je "vrnil k bluesovskim koreninam". Narobe, nikoli jih ni zapustil, tudi tedaj ne, ko je "harmolodično" odprto igral strukturirane komade. Repertoar je bolj pravoverno bluesovski, forma manj ohlapna in svobodna. Med albumi izstopa doživeti, solistični Birthright (2005). Bad Blood In the City je z bendom in pod producentsko taktirko Vernona Reida posnel v sesutem New Orleansu. Izbira mesta, kjer potekata kalvarija obnove in sistemski izgon večinskih črnskih prebivalcev, je emocionalni in politični razlog za Bloodov blues o Katrini. Med drugim je segel po boogieju Juniorja Kimbrougha in delovni pesmi Sona Housa Grinning in Your Face. Je manj močan kot prejšnji, a dovolj prepričljiv, bojevit in grenak, tudi nepredvidljiv v igri okoli bluesovske forme. Z glasom, ki postaja podoben tistemu Johna Leeja Hookerja.
+ + + +