Willie Nelson: Moment of Forever
2008, Lost Highway, Menart
Po izvrstni, tradicionalno ubrani Last Of The Breed, ki jo je karizmatični Willie Nelson lani zapakiral z Merlom Haggardom in Rayem Priceem, se nam teksaški bard tokrat predstavlja z razkošneje aranžiranim izdelkom, ki se po producentski plati, pod taktirko nashvillskega superzvezdnika Kennyja Chesneyja, spogleduje z mainstreamom oziroma s sodobnejšimi pristopi do country godbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po izvrstni, tradicionalno ubrani Last Of The Breed, ki jo je karizmatični Willie Nelson lani zapakiral z Merlom Haggardom in Rayem Priceem, se nam teksaški bard tokrat predstavlja z razkošneje aranžiranim izdelkom, ki se po producentski plati, pod taktirko nashvillskega superzvezdnika Kennyja Chesneyja, spogleduje z mainstreamom oziroma s sodobnejšimi pristopi do country godbe.
Trinajst razpoloženjsko neusklajenih (od turobne Gravedigger in obupane Keep Me From Blowing Away do čiste zajebancije v The Bob Song ali You Don't Think I'm Funny Anymore), toda virtuozno zastavljenih komadov v prepoznavnem eklektičnem slogu zimzelenega Willieja zagotovo polepša dan, vlogo češnjice na torti pa prevzame skoraj osemminutna 'jamming' priredba Dylanove Gotta Serve Somebody.
+ + + +
