15. 4. 2008 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
R.E.M.: Accelerate
2008, Warner
Zanimivo je, kako se zgodovina rock glasbe ponavlja. Starejšim, uveljavljenim izvajalcem, ki so prehodili trnovo pot od nekoč velikih upov neodvisnega rocka pa vse do skorajda vesoljnih stadionskih atrakcij, je med dolgoletnim glasbenim delovanjem uspelo ohraniti zadostno prepoznavnost, čeprav so bili v nekaterih obdobjih ujeti v primež pogoltne glasbene industrije, kar je pustilo negativno sled na njihovem delu. Člani skupine R.E.M. so padli v podobno past. Skupina, ki je nekoč veljala za najobetavnejšo izvajalko ameriškega neodvisnega kitarskega rocka, je v osemdesetih letih nanizala lepo število prvovrstnih albumov, med katere sodijo prvenec Murmur, Reckoning, Lifes Rich Pageant in seveda usodni Document ter Green. Velikemu uspehu, ki sta ga povzročili zadnji dve plošči, je sledila še večja uspešnica Out of Time, ki jih je izstrelila v sam vrh rockovskega mainstreama, ob bok največjim rockovskim atrakcijam. Michael Stipe, Peter Buck, Mike Mills in Bill Berry niso dovolili, da bi uspeh pokvaril njihovo ustvarjalno energijo, zato so nadaljevali po že začrtani poti in vse skupaj potrdili s ploščami Automatic For The People, Monster in New Adventures In Hi-Fi. Po solidnih ploščah, ki so dosegle velik uspeh pri občinstvu in kritiki, je nastal nenaden preobrat, kar se prej ali slej zgodi z vsemi velikimi in uspešnimi skupinami. Najprej je skupino zaradi bolezni zapustil bobnar Bill Berry, nakar je zašla v drugačne, bolj popovsko obarvane vode, kar je bilo še posebej opazno na zadnjih dveh albumih, Reveal (2001) in Around The Sun (2004).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 4. 2008 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Zanimivo je, kako se zgodovina rock glasbe ponavlja. Starejšim, uveljavljenim izvajalcem, ki so prehodili trnovo pot od nekoč velikih upov neodvisnega rocka pa vse do skorajda vesoljnih stadionskih atrakcij, je med dolgoletnim glasbenim delovanjem uspelo ohraniti zadostno prepoznavnost, čeprav so bili v nekaterih obdobjih ujeti v primež pogoltne glasbene industrije, kar je pustilo negativno sled na njihovem delu. Člani skupine R.E.M. so padli v podobno past. Skupina, ki je nekoč veljala za najobetavnejšo izvajalko ameriškega neodvisnega kitarskega rocka, je v osemdesetih letih nanizala lepo število prvovrstnih albumov, med katere sodijo prvenec Murmur, Reckoning, Lifes Rich Pageant in seveda usodni Document ter Green. Velikemu uspehu, ki sta ga povzročili zadnji dve plošči, je sledila še večja uspešnica Out of Time, ki jih je izstrelila v sam vrh rockovskega mainstreama, ob bok največjim rockovskim atrakcijam. Michael Stipe, Peter Buck, Mike Mills in Bill Berry niso dovolili, da bi uspeh pokvaril njihovo ustvarjalno energijo, zato so nadaljevali po že začrtani poti in vse skupaj potrdili s ploščami Automatic For The People, Monster in New Adventures In Hi-Fi. Po solidnih ploščah, ki so dosegle velik uspeh pri občinstvu in kritiki, je nastal nenaden preobrat, kar se prej ali slej zgodi z vsemi velikimi in uspešnimi skupinami. Najprej je skupino zaradi bolezni zapustil bobnar Bill Berry, nakar je zašla v drugačne, bolj popovsko obarvane vode, kar je bilo še posebej opazno na zadnjih dveh albumih, Reveal (2001) in Around The Sun (2004).
Accelerate je vrnitev skupine R.E.M., kakršno poznamo iz njenega najplodnejšega obdobja: kompaktna, trdna, uigrana rock skupina, ki očitno črpa iz svoje glasbene zapuščine, svojih obetavnih začetkov in ustvarjalnih vrhuncev. Enostavna, za današnje čase kratka (niti 35 minut) plošča je polna majhnih presenečenj, na katera so člani skupine v zadnjem času pozabili. Trenja, ki so se kopičila med njimi, so odpravljena, zamenjala jih je izvirna, poletna mladostna energija. Pomanjkanje svežih zamisli je, kot je mogoče opaziti pri številnih veteranih, nadomestila zazrtost v nekoč izvirno in inventivno glasbeno pot. Zvok klaviatur je omejen, zamenjali so ga prepoznavna Buckova kitara, Millsov trdni, melodični bas in čvrsti, postpunkovski ritmi, prepredeni s Stipovim značilnim vokalom. Surova rockovska energija uvodne Living Well Is The Best Revenge napoveduje svež, enostaven in učinkovit glasbeni pristop, ki se ne izraža samo skozi glasbo, ampak tudi skozi politično ozaveščena besedila. Album se nadaljuje v podobnem tempu (Man-Sized Wreath, Supernatural Superserious, Accelerate) in proti koncu izgubi udarnost, a vseeno ostane zaokrožena, smiselna in zanimiva celota - k čemur pripomoreta njegova nepretenciozna dolžina in enostavnost. Oziranje v preteklost se v današnjih časih očitno obrestuje.
+ + + +
