Novi nedolžni obrazi

Parlamentarne volitve so pokazale, da imajo volilci dober spomin. Novemu sklicu predseduje starosta med poslanci gospod Jože Bernik. Domobranec in potem politični emigrant je bil izvoljen potem, ko je že pred leti presenetil na predsedniških volitvah s tretjim mestom. Outsider, stigmatiziran s svojim domobranstvom, je tedaj v kampanjo vnesel duh ameriško izšolanega politika, ki je za "starega klerikalca" celo zelo prikupno nastopil na predvolilnem soočenju kandidatov v zloglasnem klubu K 4.

Na tej slavnostni funkciji je zamenjal Marijana Schiffrerja, prav tako politika, ki se je vrnil iz Amerike, natančneje Argentine, ki pa je na zadnjih volitvah popolnoma pogorel. Kaj ne bi, od njegove štiriletne kariere, je ostala v spominu le njegova gosposka drža, ko je kot član SKD pozval poslance, da naj vstanejo v pozdrav vstopajočemu predsedniku Milanu Kučanu.

Od malih strank sta imeli diametralno nasprotni uspeh stranki zelenih in mladih. Prvi so dobili vsega 9.691 glasov, drugi so rajali nad iztržkov 46.674 volilcev.

O obojih vemo isto, prvi zagovarjajo idejo varovanja okolja, drugi so predstavniki nove generacije, polne idej, ki je v družbi zapostavljena. Zeleni so končali klavrno. Vendar ne, ker bi njihove ideje izgubile na ceni, temveč zato, ker volilci niso verjeli v njihova dejanja. Njihova zgodovina je namreč tekla kot krvava bitka za deljenje denarja med zelenimi frakcijami, medtem ko so jih po zelenih akcijah poznali kvečjemu njihovi bližnji sorodniki.

Stranka mladih Slovenije. Skoraj petdeset tisoč ljudi je moralo pogledati debelo, ko so v časniku "Delu" ugledali fotografije štirih izvoljenih mladeničev. Množica, ki napolni nogometni štadion evrolige, je svoje kandidate videla prvič. Niso nastopili na nobenem teve soočenju, takorekoč nihče ni vedel nič o njih, a so jim množično poklanjali glasove.

Fenomen, ki spominja na catch-the-cath in podobne potegavščine tranzicijskih časov.

A vseeno, v čem so bili tako boljši od zelenih? Njihova prednost je bila tabula rasa, dejstvo, da so bili brez zgodovine, po kateri bi lahko presojali njihovo kredibilnost. Preprosti moment, ki jih je povzdignil, je bila odsotnost negativne izkušnje: ker se v veliki politiki še niso kompromitirali, so vredni našega zaupanja!

Stranka mladih je formalno gledano stranka prihodnosti. Lester Thurow je v kultni knjigi "the Future of Capitalism" napovedal, da bo klasični razredni boj med lastniki kapitala in delavci zamenjal spopad med starimi in mladimi. V ZDA npr. so mladostniki mlajši od 18 let najbolj revni del prebivalstva, pri čemer ameriška vlada investira 9 krat več v penzioniste kot v to mladež!!! V mestu Kalkaska se je spopad generacij razvil tako drastično, da so upokojenci kot pomembni del županovih volilcev dosegli, da je mestna oblast iz sredstev za šole plačevala picajzlarsko pluženje snega po celem mestu. Ker je potem jasno zmanjkalo denarja, so pač šolsko leto končali nekaj mesecev bolj zgodaj!

Drugi strukturni problem kapitalizma zlasti v Evropi je po Thurowu majhno število novih delovnih mest. Interes lastnikov so čim večji donosi, krčenje zaposlenih, ne pa dobrohotno odpiranje novih delovnih mest.

Smo kaj o teh temah slišali v kampanji SMS? Stranko mladih bi po definiciji pričakovali kot skupino bojevitežev, k ise za svojo generacijo bori za boljši prostor pod soncem, namesto nje smo gledali všečno kampanjo čednega mladeniča.

V vsako resno službo, v katero vstopiš, ali ob vsakem specialističnem študiju te najprej vprašajo, kaj je tvoj background? Preprosto: kaj si doslej v življenju počel, katere avtorje in teorije si preštudiral? Kaj je torej zakriti background SMS? - Kariere v študentskih vladah in parlamentih!

Veliki nonsens študentskega življenja. V času, ko se je študent zavestno odločil, da bo zdaj preživel nekaj let v študiju, da bo čas služenja denarja preložil na kasnejši čas, se pojavi nekaj deset študentskih politikov, ki med študijem opravljajo profesionalne službe študentskih ministrov, s plačami, ki presegajo zaslužke njihovih učiteljev. Paradoks nad paradoksi!!!!!!!

Predvsem pa si velja pogledati osnovni odnos med študenti in njihovimi vladami. Od kod se polni budžet študentske vlade in parlamenta? - Iz denarja študentskih servisov. Študentje, ki za svojo preživetje ob študijo opravljajo priložnostna dela, del zaslužka namenjajo svojim ministrom!!! A to kot čisti avtomatizem!!!!!

Nihče namreč ob začetku študija ne podpiše prostovoljne izjave, da bo določen procent honorarjev prek servisa poklanjal instituciji, ki se imenuje študentski parlament oz. vlada. Ko bi katoliška cerkev prišla z idejo, da bodo vsi krščeni plačevali po simboličnega 0,01 % od mesečnih plač in honorarjev, bi izbruhnila revolucija. Med študenti pa vdana spokojnost. Celo na Ustavno sodišče še ni priromal listič papirja, ki bi zahteval razveljavitev akta, s katerim je nekoč nekdo določil - vsekakor ne plenarni zbor večine študentov -, da se bo prisluženi študentski denar pretakal v žepe študentske birokracije.

Če odmislimo ta sistemski backround, si generacije mladih lahko oddahnejo od skrbi za svojo prihodnost: odslej imajo odločne zastopnike svojih interesov še v državnem parlamentu!!! Sicer pa SMS le ni povsem fantomska stranka. Njen vodja se postavlja, da jim je bil svetovalne usluge ponudil celo sam predsednik Kučan.