PAMFLET / Bernard Nežmah: Bližnjica do nebes

Javil se je že 12., 13. pa 14. kandidat za predsednika države. Če hočeš pet minut slave, zadošča, da zbereš nekaj tovarišev, pokličeš medije in jim poveš, da stopaš v bitko za predsedniško palačo. In že boš ovekovečen s sliko in besedo v osrednjih televizijskih poročilih.

Da bi lahko kandidiral za predsednika drugače potrebuješ vsaj pet tisoč podpisov, da pa postaneš hipna medijska zvezda, zadošča le organizacija tiskovne konference. Še čudno, da ljudje bolj množično ne izkoriščajo te najcenejše samopromocije.

Med četico kandidatov so seriozni samo trije, o katerih je časopisna hiša Večer izvedla najnovejšo anketo popularnosti: vodi Janez Drnovšek z 32%, sledi mu Barbara Brezigar s 15,9%, njej pa France Arhar z 10, 9 % glasov. Da pa predvolilna kampanja ni le prazen ritual, ki ne more spremeniti ničesar, nakazujejo spremembe, po katerih je najbolj napredovala Brezigarjeva, ki je pridobila slabih 5, Drnovšek slabe 3 in Arhar poldrugi odstotek.

Pravzaprav se Drnovšku godi še neverjetno dobro. Računsko sodišče je namreč sporočilo, da je ob pregledu finančnega poslovanja njegovih ministrstev naštelo kar za 11 milijard tolarjev nepravilnosti, pri čemer je kar petim izreklo negativno mnenje: obrambnemu, kulturnemu, kmetijskemu, gospodarstvenemu in informacijskemu. 11 milijard tolarjev ali 100 milijon starih mark oziroma slabih 50 milijonov dolarjev je vsota slabega, nevestnega in nezakonitega poslovanja!!!!!!! Vsota, nekaj večja od luksuznega aviona, ki si ga je omislila vlada.

In reakcije medijev ter ljudstva? - Škandal! Barabinstvo! Drnovšku je popularnost padla pod Brezigarjevo!

Nič, številka ima enak učinek kot vest, da se je bencin podražil za 0,3 procente. Ljudski in medijski spomin ne seže niti mesec nazaj, ko je izbruhnila ogorčenost zaradi Arharjevih treh milijonov mesečnih tolarjev. 3 milijone proti 11 milijardam, je razmerje skoraj 1:4.000, toda Arhar je zaradi ene štiritisočinke izgubil več kot polovico prvotne podpore, Drnovšek pa zaradi štiritisočkrat večje porabe ni bil niti ob odstotek!??????

Za zdravo pamet je očitno večji negativec tisti, ki svoje delo ceni z izjemno plačo, ne pa oni, ki omogoča svojim uradnikom, južnoameriško rečeno - svoji tisočglavi kamarili, da si iz državnega proračuna neupravičeno popolni žepe.

Predsednik države Milan Kučan je lansiral idejo, da bi morala slovenska država povrniti dolg Ljubljanske banke do njenih varčevalcev v postjugoslovanskih državah. Perverzna logika: dolžnik je Nova ljubljanska banka, ki si je oprala roke s preimenovanjem, plačnik pa naj bi postala država oziroma davkoplačevalci. Vlada proda NLB belgijskim bančnikom, s klavzulo, da novi lastniki niso odgovorni za stare dolgove! Kot potencialni plačnik torej ostane v igri le proračun, se pravi ljudstvo!?? A še bolj nenavaden je molk vladne strani, ki državnega predsednika jemlje kot neodgovornega prostega strelca, zakaj na njegove izjave se nista javno odzvala ne finančni minister ne premier.

Iz te perspektive je lažje razumeti, od kod ta neverjetna priljubljenost Drnovškove vlade oz. njegove LDS, ki drugo najbližjo stranko v mesečnih anketah že leta potolče vsaj v razmerju 3:1. Prav zdaj smo zasledili vest, da bo v EU Slovenija postala neto plačnik, da bo med leti 2004 in 2006 plačala v bruseljsko blagajno za 300 milijonov evrov več, kot bi iz nje dobila.

Nanjo je odgovoril premier, seveda nebulozno, da se bomo borili, da si priborimo čim boljši finančni položaj, da bomo na začetku neto prejemniki. Ker ni navedel niti približne številke, da recimo med leti 2004-6 pričakuje 200 milijonov evrov neto pomoči, o uspehu njegove borbe sploh ne moremo presojati, kaj šele, da bi vedeli, o kakšnih številkah tečejo pogajanja. Ali med +200 in -400, ali med -100 in -400?

Ker torej ne vemo nič, bo vsakršen izid pomenil njegovo pogajalsko zmago. Kar pa ima za slovensko politiko fatalno posledico, zakaj to pomeni, da o uspehih vlade sploh ni mogoče presojati racionalno, temveč le čustveno oz. na podlagi besed premiera in ministrov, ki pa svoja pogajanja z EU tako ali tako vedno predstavljajo v luči velikih uspehov.

Diametralno nasproten odnos do proračuna imata tokrat Državni zbor in Republiška volilna komisija. V duhu varčnosti bodo hkrati izpeljane tako predsedniške, županske kot volitve občinskih svetnikov. Zakaj bi hodil na volitve dvakrat, ko pa lahko to storiš enkrat!

Kakšne posledice to prinese? - Ker bodo dali osrednji mediji prednost predsedniškim volitvam, bo soočenje in predstavitev občinskih volitev v drugem planu. Volilci bodo lahko spremljali le okrnjeno medijsko spremljanje volilnih tekem lokalnih politikov, kar je vsekakor udarec ideji racionalne in premišljene izbire. Predvsem pa bodo s trojnostjo hkratnih volitev dobesedno bombardirani s hiperpolitizacijo, ki producira apatijo in ignoranco.

Skratka, odločitev o sočasnosti predsedniških in lokalnih volitev je akt kvazi varčevanja na račun demokratičnosti volilnih kampanj, ki obenem kaže še na negativen odnos do fenomena volitev. Kot da je volilno glasovanje večkrat zapored najhujši možni horror, pred katerim moramo obvarovati ljudstvo???

Predsednik vlade Janez Drnovšek je prvič v desetih letih svoje vladavine odšel na državniški obisk v Rusijo, kjer je začel s srečanjem s patriarhom Aleksejem II., v katerem je kar sijal od sproščenosti in zadovoljstva. - I, kaj ne bi! Potem ko se je že nekajkrat prijateljsko srečal s katoliškim poglavarjem papežem Janezom Pavlom II., ko že leta goji naklonjene vezi z ljubljanskim metropolitom Francem Rodetom, ko je poleti stkal pristen odnos s tibetanskim verskim voditeljem Dalajlamo, se mu ni bati, da bi zaradi svoje politike končal v peklu. Ena od nebes se mu bodo zanesljivo odprla.