PAMFLET / Bernard Nežmah: Streljanje na napačne tarče

Kaj je medijska značilnost angloameriške vojne v Iraku? -Geografska poročila do katerega mesta so prišle protiiraške sile.

Kaj pa je v oči bijoča poteza te vojne? - Porušene hiše, poškodovane mošeje in stotine pobitih civilistov.

Zadnjič se je primerilo, da so na vojaški kontrolni točki ameriški vojaki postrelili 7 otrok in žensk. - Horror!!! Nak, že naslednji hip so bili odvezani krivde, češ da je to le posledica opreznosti zaradi poprejšnje akcije iraških samomorilcev. Ergo, smrti nedolžnih niso krivi tisti, ki so jih z orožjem pokončali!?!?!? Čisti primer vojne perverzije.

Cena vojne za razorožitev Iraka bo smrt tisoče navadnih iraških prebivalcev. Po ocenah mednarodnih institucij bo posledica vojaških spopadov še pol milijona psihično stravmatiziranih otrok. - Horror!!!!!!

A še večja grozljivka je brezbrižnost do pobijanja ljudi.

Slovenski parlament je tako začutil globoko potrebo, da se do vojne opredeli. Obžalovanje je bila tista splošna beseda, ki je povezala mišljenje poslancev večinske LDS. Toda, zadnjič je v Studiu City nastopila LDS poslanka Cveta Oražem- Zalokar, ki se je skoraj razgnalo od ponosa, ko je pripovedovala, da so se na seji v parlamentu slišali tudi glasovi, ki so obsojali vojno. V času torej, ko je edina človečanska drža to, da zahtevaš ustavitev ameroangleških napadov, velja za slovenski politični pogum že dejstvo, da pred mikrofonom tako po diskusijsko poveš, da obsojaš vojno!????

Ameriški kongres se je pred dnevi povsem eksplicitno in nedvoumno zahvalil Sloveniji za podporo v vojni zoper Irak. Slovenska oblast torej podpira vojaški napad, ki pušča za seboj razdejanje mest, mnoštvo ranjenih in ubitih.

Kaj storijo državni voditelji? Predsednik Janez Drnovšek se spremeni v dlakocepskega sholastika, ki proučuje razliko med pomenom "koalicije za razorožitev Iraka" in "koalicije za vojaško posredovanje v Iraku", in potem ponosno vzklikne, da smo v razorožitveni in ne vojni koaliciji.

In ga seveda nič ne moti notorično dejstvo, da ne obstajata dve koaliciji: ena, ki jo vodijo ZDA, in druga, ki bi jo denimo vodili Francija in Rusija. Obstaja torej ena sama koalicija, a ker jo lahko poimenujemo z dvema imenoma, se slovenski predsednik skrije pod enega in vzklika: militantni je tisti drugi!

Brrrrrrr, kako poceni se lahko izmaže vsakršne odgovornosti primus državne politike.

Podobno velja seveda tudi za premiera Antona Ropa. Ob vesti, da je ameriški kongres Slovenijo pohvalil za sodelovanje v vojni proti Iraku, je na vprašanje novinarjev njegova tiskovna predstavnica povedala, da ne bodo dajali posebnih izjav za administracijo ZDA, v katerih bi demantirali verodostojnost slovenskega sodelovanja. Čez čas se je potem le oglasil slovenski premier, ki je kot običajno nejevoljen nad sitnarjenjem kritikov. Reagiral je tako kot vedno, z odločnim udarcem pesti po mizi. "Bili smo za mirno rešitev. Obžalovali smo napad. Nismo v koaliciji za napad na Irak." Trikrat zgodovinski Neeeee.

Toda, kje se je oglasil prvi mož vlade? Je napisal pismo ameriškemu kongresu, predal protestno noto ameriškemu ambasadorju, ali pa kar osebno poklical po telefonu ameriškega predsednika Georga Busha? En dolgi niiiiiiiiiiič. Oglasil se je namreč na srečanju Manager v Portorožu. -???

Hipotetično - tako kot če bi neresnične vesti iz "Dela" ne demantiral na straneh tega časnika, temveč na proslavi kulturnega praznika v Vipavi!

A od kod pravzaprav izvira ta mamutska dimenzija arogantnosti?

Eden najostrejših kritikov znotraj LDS je poslanec Jožef Školč, ki pa je svojo jezo komaj zadržal v vzkliku: "Želel bi, da vlada Slovenije na formalen način z noto obvesti ZDA, da..." Upornik nastopa v žargonu ponižne skromnosti - želel bi ...!?? Drugi, nekdanji veljak LDS Franco Juri, je kritično ostrino nabrusil v časniku "Dnevnik": "Naj premier Rop pokaže, če zmore, kje je izhod."

V pristni govorici dveh starih kameradov, ki se dajeta: naj, če zmore ...

Krepko odločnejši korak kritičnosti je izvedla skupina podpisnikov - spet Franco Juri, Tonči Kuzmanić et al. -, ki je zahtevala od vlade in parlamenta, da zahtevata takojšnjo ustavitev vojnih operacij v Iraku, v finalnem stavku pa je vsebina zvodenela v sporočilu javnosti, da je zunanja politika vlade skrajno skrb vzbujajoča.

Neverjetna tolerantnost in dobrohotna naklonjenost do vlade, ki že tedne vodi nojevsko politiko, ko ne zmore niti te geste, da bi zahtevala, da jo odstranijo iz liste neposrednih podpornikov vojne. Kot da bi bila blasfemija zahtevati takojšen odstop premiera Ropa in njegove vlade!

Zadržani bi seveda rekli, potem bodo prišli na oblast Janez Janša in Andrej Bajuk, ki pa sta še bolj naklonjena Američanom in njihovemu napadu na Irak. - Povsem irelevantno, drža humanista je tu pred političnim preračunavanjem: zahteval bo odstop vsake vlade, ki posredno podpira pobijanje civilistov, tako leve kot desne.

Bolj vzvišeno kot humanitarca sta nastopila avstrijska zunanja ministrica Benita Ferrero-Waldner in njen slovenski kolega Dimitrij Rupel, ki sta predstavila pobudo za humanitarno pomoč Iraku. V njej naj bi poskrbeli za psihosocialno pomoč, ki jo bo po predvidevanjih UNICEF-a po vojni potrebovalo pol milijona otrok.

Perverzija na kvadrat!!!! Najprej mirno opazujeta, kako amerobritanske ofenzive travmatizirajo deco, potem pa bodo istim amerobritancem priskočili na pomoč s tem, da bodo nudili asistenco žrtvam njihovega napada.

Največja humanitarna pomoč za iraške otroke je takojšnja zahteva po ustavitvi vojne!