PAMFLET / Bernard Nežmah: Ljubeči se sovražniki

Zakaj se je začel napad na Irak? - Ker so ga bili obtožili, da poseduje orožje za biološko in množično uničenje.

In zakaj je to nevarno? - Ker bi ga lahko uporabil zoper kakšno izmed sosednjih držav.

Potem ko so amerobritanske čete osvajale meter za metrom iraških cest in mest, je bil idealen trenutek, da bi Sadamovi borci uporabili zloglasna orožja. A v trenutku, ko je režimu šlo za biti ali ne biti, ta ni potegnil svojega jokerja!????

Odgovora sta dva in oba zelo boleča za ZDA. Sadamov režim je bil bodisi izjemno racionalen in se je torej ves čas zavedal nedopustnosti napada s prepovedanim orožjem, ali pa tega orožja sploh ni imel.

Ergo, poglavitni razlog, okoli katerega se je mesece spopadal Varnostni svet ZN očitno sploh ni obstajal. Kaj sedaj? Bodo Združeni narodi obsodili Bushevo administracijo, da je napadla neodvisno državo pod lažno pretvezo?

Pragmatični odgovor smo slišali od slovenskega predsednika Janeza Drnovška, ki je dejal, da bo svet molče požegnal ameriško intervencijo v Iraku. Toda, ali je to svetovno pišmeuhovstvo res tako nedolžna prilagodljivost?

Pomeni najprej, da je svet argumentov le okrasek, lepa fasada, pod katero sedanja ameriška vlada vodi politiko supersile, ki je iznad pravil planeta Zemlje. Najprej je bil Kjotski protokol o omejitvi škodljivih izpuhov v zraku, ki ga ZDA ne upoštevajo. Potem ustanovitev sodišča za vojne zločine, ki mu ZDA niso podložne, saj ne dopuščajo možnosti, da bi tako sodišče lahko sodilo ameriškim državljanom. Včeraj solo vojna zoper Irak. Sedaj pa vest, da bo največje naročilo pri obnovi Iraka dobilo ameriško podjetje Bechtel iz Kalifornije. - ??? Na ameriškem internem natečaju je ameriška administracija izbirala le med ameriškimi podjetji!?? Zakon svobodnega trga, zaradi katerega je padel evropski komunizem, da je svoja tržišča lahko odprl za zahodnjaške izdelke, v primeru iraške zgodbe ne velja. Iraška vojna pomeni posledično protekcijo ameriškega gospodarstva.

Zato je bil sklic slovenskih poslovnežev pri ministrih Dimitriju Ruplu in Teji Petrin v zadevi sodelovanja pri obnovi Iraka še najbolj podoben zboru jastrebov, prežečih na mrhovino, ki jim jo bodo morebiti blagovolile pustiti ameriške multinacionalke.

Medtem ko evropski politiki bolj ali manj prikimavajo okupaciji Iraka, se je pojavil akter, ki bi ga najmanj pričakovali. Sadamove enote so razkropljene, njegovi nasprotniki bi morali samo pozdraviti osvoboditelje in si razdeliti oblast, toda ne. Kot ameriški antagonist so sedaj namesto Sadama spregovorili nekdaj zapostavljeni verski poglavarji. Imam Ahmed al-Kabaishi je obtožil ZDA, da so napadle Irak, da bi branile Izrael in zahteval takojšen odhod okupacijskih sil. Ulice Bagdada so preplavile množice demonstrantov, ki hočejo odhod ameriških vojakov. Ajatolah Mohammed Emami-Kashani pa je v pridigi po radiu pozval vse iraške vernike, da se združijo in pošljejo amerobritanske čete ven iz države. "To je dolžnost iraškega ljudstva", so bile njegove zaključne besede.

Potem ko so Iračani izgubili borbo proti najsodobnejšemu orožju, so zdaj izbrali najvišjo formo demokracije, kot so množične demonstracije in zahteve po suverenosti države. Preprosti Bushev račun o poceni nafti in investicijski spodbudi za ameriško gospodarstvo je pozabil na nepremagljivega nasprotnika - na neoboroženi ljudski upor, ki ga lahko vodijo muslimanski verski voditelji. Bush, ki si je vsaj molčeče zaveznike nabral po celem svetu, nima podpore med poglavarjih islamskih verskih sekt. Zgled iz bližnjega Irana je katastrofalen. Potem ko je šah Reza Pahlavi dolga leta po ameriških namigih vodil modernizacijo države, je ljudstvo nezadovoljno zaradi skorumpiranosti oblastnikov v iranski revoluciji podprlo ajatolaha Homeinija.

Na Bližnjem vzhodu je sila, ki se lahko upre ameriški tehnološki nadmoči, preprosta vera v Alaha.

V Atenah pa smo lahko opazovali slovenski boj za oblastni prestiž. Predsedniki države, vlade in parlamenta so najprej pokazali svojo pomembnost z dejstvom, da so se pripeljali vsak s svojim letalom. Potem so se slovenski politični veljaki dajali, kdo bo svoj priimek podpisal pod zgodovinsko pristopnico, nazadnje pa sta se udarila še prva dva Janez Drnovšek in Tone Rop, kdo izmed njiju bo imel slavnostni govor.

Komičen ni spopad, komedija so poznejša pojasnila, ko sta se antagonista predstavljala kot srčna prijatelja, ki bi drug za drugega žrtvovala malodane življenje.

Potem ko je za televizijo premier Rop napovedal, da bo sam slavnostni govornik, je požel aplavz atenske publike predsednik Drnovšek, medtem ko je premier Rop jadrno odletel v Ljubljano. Tako facta bruta, kaj pa razlage?

Rop je trdil, da je odstopil iz ljubezni do Drnovška: "Do zamenjave govornika pa je prišlo zato, ker si je predsednik države tako zaželel, in jaz sem njegovi želji ustregel."

Drnovšek pa se je žrtvoval in nastopil kot govornik samo zato, da bi rešil Ropovo čast pred očitkom oblastiželjnosti: "Govor sem imel jaz zato, da bi se izognili interpretacijam, da si želi premier prisvojiti slavnostni ceremonijal."

Šokanten ni boj za oblast, ampak aroganca bojevnikov nad zdravo pametjo ljudstva. Množični mediji so iz dneva v dan stregli gledalcem z evidencami spopada, predsednika pa še naprej glumita lažno slogo.

Od kod ta potreba po videzu ljubezni med njima? Da sta v sporu, nakazuje že namen Ropove vlade, da se odpove prestižnemu letalu, ki si ga je predsednik Drnovšek tako srčno želel, da je bil zanj pripravljen tvegati celo volilni poraz. Pred volitvami 2002 mu namreč niti na misel ni prišlo, da bi odpovedal ta tako kritizirani nakup.

Po drugi strani pa je Ropova vlada širokogrudna do beneficij starega predsednika, tako da bivšega primusa Milana Kučana v njegovi pisarni čuvata kar dva varnostnika.

A vendar, od političnih napetosti med predsednikom in premierom imajo največ koristi prav državljani. Ropova ideja, da iz stroškov proračuna izloči luksuzno Drnovškovo letalo, je s stališča davkoplačevalcev nedvomno blagodejna. Enako politični pogledi predsednika Drnovška, v katerih ta eksplicitno kritizira Ropove politične reakcije kot pretirano živčne. V državi, v kateri se opozicija pritožuje, da je sistematično zapostavljena in marginalizirana, je pomemben politični korektiv vsaj kritični glas državnega predsednika.

Manjka samo še korak do originalnega paradoksa, ko bi se opozicija zoper LDS formirala prav okoli njenega nekdanjega predsednika LDS in sedanjega predsednika države Janeza Drnovška.