PAMFLET / Bernard Nežmah: Obračun z zgodovino

Udba je slovela po svoji moči. Zaradi nje so si ljudje še 15 let nazaj po tihem pripovedovali vice po avtobusih. Vmes je padel komunizem, družbena ureditev je postala parlamentarna demokracija. Naenkrat pa se spet pojavi udba, tokrat ne v podobi udbovcev, ampak povsem nedolžno kot register na spletni strani.

In rezultat? Pojavi se inšpektor, ki z ustno prepovedjo prepreči slovenski dostop do teh strani. Kot strela z jasnega je udarila nova bogovska sila, ki deluje le z besedo. Od leta 1990 smo živeli v veri, da ljudi obsojajo in zapirajo na podlagi odločb, in doživeli, da celo SOVA kdaj potarna, da ji sodniki ne podpišejo nalogov za tajno prisluškovanje osumljenih. Ko je v Kranjski gori nič hudega sluteč smučal nekdanji poveljnik kosovske osvobodilen armade in ga je aretirala slovenska policija, smo lahko opazovali pretanjeno kolesje pravosodja, ki je ne glede na mednarodno tiralico zadevo obravnavalo in Vrhovno sodišče je na pritožbo aretiranega po hitrem postopku v nekaj dneh izreklo svojo sodbo. Besedilo na papirju in pod njim podpis sta vihrala kot zastava demokracije.

Sedaj pa v trenutku dramatični obrat - v Sloveniji je moč prepovedovati pravico do branja z navadno ustno odredbo!!!??????????????????????????

Kakšen argument je vodil inšpektorja pri tej tako usodni odločitvi? Ko je v.d. srbske predsednice Nataša Mičič razglasila izredne razmere, se ji je tresel glas. Pa je samo odobrila in podpisala predlog vlade. Dejstvo, da bi srbski državljani živeli v izrednih razmerah, se ji je zdelo na robu možnega, dasiravno je bil povod krvavi atentat na premiera Zorana Đinđića.

Inšpektor za varstvo osebnih podatkov Jože Bogataj pa je svoj pogled utemeljil povsem ležerno, češ, da so ga klicali novinarji, ki so mu rekli, da bodo objavili naslov zloglasne "udbine" spletne strani, in zato je dostop do teh strani jadrno prepovedal. Ko ga je nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Lovro Šturm v televizijski oddaji opozoril, da je njegovo dejanje protipravno, je mož v hladni birokratski govorici odvrnil, da je imel to pravico ustne prepovedi zaradi posebnih razmerah, ko bi objava osebnih podatkov iz dosjejev udbe pomenila nevarnost za zdravje in življenje ljudi!!!

Kot da smo padli pred leto devetdeset, ko je veljala zakonodaja, ki je omogočala sodnikom, da so prepovedali časopise zaradi vesti, ki bi lahko huje vznemirili javnost. Če so te takrat sodili po tem členu, nisi imel možnosti preverjanja, da bi dokazal, da objavljeni tekst ne bo povzročil hujšega vznemirjanja, zakaj sodnik je po lastni oceni vnaprej presodil, da bi denimo stavek, da je komunistična partija nepriljubljena povzročila silne družbene turbulence.

Odločba inšpektorja Bogataja je začela veljati takoj po izreku, nakar je imel še nekaj dni časa, da svojo odločitev spiše na papir in šele od takrat naprej, se prizadeti lahko pritožijo. Preden o njegovi potezi presodi sodišče, dobimo vakuum desetih in več dni, čas, ko državi vlada inšpektor na podlagi ustne odredbe.

Od kod je že to poznano? - To je bilo dolgo obdobje udbe, ki je lahko intervenirala kjer koli zgolj po besednem nalogu. Zgolj spomin na udbine rabote je v demokratični ureditvi spravil na dan najbolj nedemokratične metode, za katere je človek mislil, da so že preperele na smetišču zgodovine.

Pač, tokratni poseg je bil strojen v imenu malih ljudi, ki bi jih objave in razkritja njihovih udbinih podatkov lahko prizadela.

Na delu je nov huronski paradoks. Medtem ko velja tihi konsenz v družbi, da slovenska udba v svojem delovanju v zadnjih dekadah ni imela na vesti človeških življenj, ko torej sama dejavnost udbe ni spravljala ljudi s sveta, se je od nekod pojavil inšpektor, ki je presodil, da bi arhivski podatki izpred več kot 15 let lahko ljudem ogrozili življenja. - Kot da velja v Sloveniji pravilo, da je okužen vsakdo, ki je imel opraviti z udbo? Pred leti je vlada postavila za direktorja slovenske tiskovne agencije gospoda Igorja Vezovnika, ki je bil v osemdesetih v službi državne varnosti, po ljudsko UDBE, rubrika pamflet se je še pred njegovim dokončnim imenovanjem globoko čudila nad izbiro, toda to ni bilo ovira, da bi možakarja ne postavili na čelo STA.

Anonimusu pa bi zgolj omemba na straneh udbe stregla po življenju?????????

Kot največji trouble-maker pa se je pojavil Dušan Lajovic, ki je prispeval vsebino zloglasne spletne strani. Glasni so klici, da je škodil Sloveniji in da mu gre odvzeti častni konzulski naslov.

Grešnik je ta, ki je posredoval arhivske dokumente, ne pa ti, so jih je zbirali. Ni bilo še slišati zahtev, da bi zaradi prizadetih malih ljudi, ki so z grozo zvedeli, da so bili na kartotekah udbe, ukrepali zoper nekdanje vodstvo zloglasne udbe.

Tu je irelevantno, koliko so ti dokumenti avtentični, reakcija je zanima kot simptom, ko postane bagatelno dejstvo, da je vrh SDV kot naslednik udbe ob prihodu Demosove vlade državi odtujil velik del svojih arhivov. Bodisi, da jih je uničil, ali pa, da jih je poskril na skrivnih lokacijah.

Arhivi, tudi udbini so del kulturne dediščine enopartijskega režima. Če namreč država ohranja spomenike partijskim junakom, bi moralo natanko enako hraniti tudi dokumente njihove politične policije. Eno najbolj nenavadnih dejanj Demosove vlade je bila njena relativna indolentnost do vrha nekdanje slovenske policije, ki je povsem nedolžno predal izpraznjene arhive. Grožnje JLA in preteča osamosvojitev z vojno je resda to vprašanje postavila zunaj prioritet, toda tudi vse nadaljnje Drnovškove vlade se z misterijoznim izginotjem niso ukvarjale. To ni bagatelno, to je uničevanje kulturne dediščine!

Še zlasti, ker nam aktualni dokodki kažejo, da je sam pojem udba tako usodno močan, da je v državo vrnil preddemokratični ustni zakon, kar pomeni, da se bo kot okostnjak lahko pojavljal še vnaprej.

Naravna socialna terapija je v primeru udbe zgodovina. A zgodovinarji, ki do potankosti obdelujejo celo kariere slovenskih politikov v Avstro-Ogrski, niso spisali detajlne zgodovine udbe. Kako je delovala, kdo so bili njeni šefi, kakšne metode je imela, kako je nenazadnje izgubljala moč ... Če pogledamo v sam začetek, se npr. v Enciklopediji Slovenije lahko informiramo, da je član CK KPS Edvard Kardelj organiziranje Varnostno obveščevalne službe predal Zdenki Kidrič in Francu Ravbarju. VOS OF je torej postavila komunistična partija, ki je določila njeno vodstvo, zbirala agente in vodila akcije. Kako pa je delovala služba v sedemdesetih in ne nazadnje v osemdesetih? Ali je bila res to tehnična institucija kot kakšen zavod za statistiko, ki je deloval po svojih notranjih pravil, ali pa je bila v službi vrha slovenske partije, ki je pravzaprav določal, koga in kako naj nadzira?

To je minimalna pravica državljanov - pravica vedeti, kaj je bila udba in komu je služila.