PAMFLET / Bernard Nežmah: Nedeljski razbojniki

Na videz nič, saj prvi spada v svet delavskih pravic, druga pa med pravične vojne, ki naj bi širile demokracijo tudi po diktatorskih deželah. Pa vendar.

V Sloveniji se že leta odvija salonski spor med liberalnimi pogledi, ki so uzakonili pravico trgovskim megamarketom, da obratujejo tudi ob nedeljah, in sindikalisti, ki terjajo pravico do enodnevnega počitka. Argumenti gospodarske ministrice Teje Petrin so iz arzenala svobode kapitala: zakaj ne bi nekomu, ki je tako delaven, da bi rad delal vse dni v tednu, ne dopustili, da prosto razvija svojo podjetno žilico? Kot taki se postavljajo po robu hotenjem katoliške cerkve, ki na Gospodov dan zahteva počitek. Liberalni ugovor je tu, da klerikalci v resnici skrbijo le za blagodar svoje institucije, ne pa za delavstvo. Ob nedeljah so namreč njihove maše dobile konkurenco v velikih prodajnih centrih, kamor jim uhajajo prej zveste ovčice.

Toda, ali je to res spopad med naprednimi liberalnimi in konzervativnimi domačijskimi idejami?

Drnovškova in za njo Ropova vlada, ki stojita za nedeljskim delom multinacionalk, sami ne premoreta te iste delavne vneme. Ni bilo slišati medijev, ki bi poročali o sklepih redne nedeljske seje vlade, ne o novostih, da lahko na upravnih enotah tudi ob nedeljah podaljšate vozniški izpit, ali da v zadnjem tednu marca lahko oddate dohodninsko napoved tudi v soboto popoldne. Ne, za državne institucije, ki jih vodi liberalna LDS, je vikend, sploh pa nedelja Gospodov dan, sveti trenutek, ko imajo državni uradniki in funkcionarji pravico do počitka.

Kako pa teče delavni dan v administraciji in vodstvih nahupovalnih centrov, ki obratujejo na sedmi dan v tednu? V poslovnih stavbah vlada drugačen red, tam še vedno spoštujejo pridobitve sindikalnih stavk, ki so zaposlenim priborile dela proste nedelje!??

Skratka, popolna perfidnost, kjer zakoni tržnega liberalizma veljajo samo za prodajalke, za ministre, poslance, uradnike in direktorje pa velja še stara socialistična postava.

Nekoč so bili fizični delavci družbeno čislani, heroj socialističnega dela je bil rudar Alija Sirotanović, ki je v enem denvu nekopal nekaj vagonov premoga in bil simbolno poveličan še s tem, da je njegova podoba krasila dinarski bankovec. Kdo pa dobiva danes družbene nagrade?

V zadnjih tednih so podelili priznanja za bančne in finančne eksperte. Nagrade so porazdelili direktorjema Milošu Kovačiču iz Krke, Zoranu Jankoviću iz Mercatorja in guvernerju Narodne banke Mitji Gaspariju??? Popolna redundanca, kot če bi najbogatejšega zemljana okronali še z lovorjevim vencem za najbolj učinkovitega zaslužkarja!?? Ali še bolj nazorno: kot če bi aktualnega predsednika države razglasili še za najboljšega politika v državi!??

Medtem ko je v večini držav dela prost dan samo prvi maj, je Slovenija izjemna, saj je ohranila dvodnevno praznovanje praznika dela. Slovenska oblast se kaže kot posebej dobrohotna v čaščenju največjega simbola delavskih pravic.

Premetena strategija eldeesovske vlade, ki je na simbolični ravni ceremonijalov naklonjena pravicam delavcev, v realnosti pa prakticira eno najbolj divje kapitalističnih politik v Evropi. Mimogrede, začeli bi lahko šteti že leta, odkar je sprejela zakon o azbestozi, v katerem se je zavezala, da bo izplačala odškodnine obolelim delavcem Salonita v Anhovu, pa ga še ni začela izvrševati! Še več, da bi slučajno kakšnega tolarja ne porabila za blaženje poklicnih bolezni fizičalcev, je pripravljena ne spoštovati svojih lastnih zakonov.

Podobna dvojnost je v ameriški vladi, ki je ukazala napad na Irak v imenu demokraticije. Eden izmed neposrednih učinkov te vojne je bil tudi raketni projektil na muzej Tikrit v Bagdadu, ki je porušil del stene starodavnega muzeja. Dobro, pač splet nesrečnih okoliščin. Toda, kaj s podatkom, da je bilo samo iz tega muzeja pokradenih več kot 170.000 eksponatov, in s kulturnim škandalom, da je velik del iraških muzejev oplenjen?

A tega niso storili ameriški vojaki, ampak iraške bande kriminalcev! Tatovi so vendar lopovi in prekupčevalci.

Ko bi izpred glavne stavbe Nove ljubljanske banke pred sovrašnim napadom umaknili varnostnike in ko bi se mestni policaji poskrili in razbešali, ali ne bi ljubljanski kriminalci enako učinkovito izpraznili bančnih trezorjev???

Vojna vsekakor ni običajno stanje stvari. Toda, če nekdo bije vojno iz demokratičnih vzgibov, je od njega pričakovati, da jo bo tudi izpeljal najbolj demokratično! Da bo v svojih planih predvidel posebne enote, s katerimi bi zaščitil muzejske primerke ene najstarejših civilizacij na svetu.

Če naj bo vojna pravična, to ni hec, v katerem je samoumevna in vnaprej odpustljiva množica vsemogočih človeških in materialnih žrtev.

Toda tako kot so sindikalni voditelji neverjetno razumevajoči do politike slovenske vlade, tako so tudi UNESCO in mednarodne asociacije muzealcev prizanesljive do ameriške vlade, ki je kot vojaška oblast v Iraku dopustila plenjenje in pustošenje po iraških muzejih. Da bi ameriške čete, ki so s tako lahkoto pregazile stotisočglavo dobro izurjeno Sadamovo armado, ne bi bile kos nekaj stotnijam razbojnikov?