Evforija nad gradovi v oblakih

Prvi medijski odzivi na Kučanovo pričanje v Haagu so pokali od nacionalne evforije: izvrstno!, Kučan ustavil Miloševića!, dobro obranil Slovenijo!

Zaradi česa že sodijo Miloševiću v Haagu? Ali ni vsebina sojenja obtožnica, ki ga bremeni za vojne zločine v Bosni in na Kosovu?

Če je namen sojenja dokazati Miloševićevo vodenje etničnega čiščenja, potem gospod Milan Kučan ni prinesel nobenega obremenilnega dokaza. Svojci desettisoče žrtev vojn v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu, ki si želijo obsodbe srbskega vožda, pričanje bivšega slovenskega predsednika in predsednika CK Zveze komunistov Slovenije niso sprejeli z navdušenjem.

Od kod ta plaz medijske fasciniranosti nad Kučanovim nastopom?

Oko, ki je gledalo prenos, je zapazilo nonšalantnega izpraševalca v podobi Miloševića in zadrgnjenega obtoženca v podobi Kučana. Kot da bi se ustavil svet, kot da bi gledali seje zveznega partijskega vrha, na katerem se je slovenska partija branila pred verbalnimi napadi srbske!

Uho, ki je spremljalo besede, je ujelo spretne in koncizne obrambe gospoda Kučana, ki vsekakor ni pustil vtisa, da bi ga Milošević premagal.

Splošni občutek je bil tako, da se je bivši predsednik dobro ubranil. Toda, saj za vraga ni bil obtoženec, da bi se branil! Hrvaški predsednik Stipe Mesić se je v Haagu spustil v verbalni dvoboj z Miloševićem in na vprašanja odgovarjal cinično in s protinapadi, da je bilo posnetke prav veselo gledati.

Pričanje Milana Kučana zoper Miloševića ni razlog evforije, prej zaskrbljenosti. Kaj je najbolj bodlo v oči? - Mesić in Milošević, ki sta se sem ter tja srečevala med letoma 1990 in 1992, sta se tikala kot dva kavarniška znanca. Kučan in Milošević pa sta se naslavljala iz največje možne razdalje, kot da se v življenju takorekoč nista videla. Zakaj???

Od leta 1986 sta bila namreč siamska dvojčka komunistične partije, prvi je postal šef slovenskih, drugi srbskih komunistov. Oba sta se znebila starih sil: Kučan Franceta Popita, Milošević Ivana Stambolića, oba sta v partijski vrh pripeljala svoj kader. Oba sta iz položaja partijskih šefov preskočila ne mesto predsednika republike in oba sta svoj uspeh gradila na priljubljenosti med ljudstvom. Oba sta spregovorila v besedah tolerance: Milan Kučan, ko je nekoč parafraziral Voltaira, da bo storil vse, da bo nasprotnikom omogočil, da izrečejo svojo kritiko, Milošević, ko je na Kosovem polju obljubil srbskemu ljudstvu, da ga policija ne bo več pretepala.

Milanu tudi ni bilo povsem vseeno za tovariša Slobota. Sam sem se s tovarišem Kučanom srečal enkrat samkrat in to leta 1987, ko sva s Francijem Zavrlom prišla k njemu po Dolančev intervju. Doživela sva dve presenečenji: Milan Kučan je pred najinimi očmi hladnokrvno popravljal Dolančeve odgovore, ne veliko, toliko, da vidiva, da je on zdaj prvi v Sloveniji, drugo še večje pa je bil pogovor o članku iz Mladine. V njem je pisalo o zakulisjih mračnega klana Mirjane Marković, žene srbskega partijskega šefa. Takrat je partijski šef Kučan malo potarnal o neprofesionalnosti članka, ki da je sprožil ostre odzive v srbskem vrhu. Kdo se je pritožil? je vprašal Zavrl. - Tovariš Kučan je malo zastal, potem pa izrekel - Stambolić!

Reč je postala neverjetna čez nekaj mesecev, ko je Milošević s svojimi uspel odstaviti tega istega Ivana Stambolića.

Kakorkoli že, zaradi dobrih stikov z vrhom srbske partije je šef slovenskih komunistov prigovarjal slovenskemu tedniku!??

Tovariša Milošević in Kučan sta bila v organih vsejugoslovanske partije dolga leta tesna sodelavca, ne nazadnje sta se med srečanjem predsednikov na Brdu 1991 odpravila na dolg zasebni sprehod. V Haagu pa ..., kot da je nekaj manjkalo.

Milošević je izrekal stavek, zakaj se niste mirno razdružili, zakaj ste odšli tako, da ste razbili Jugoslavijo? Hrvaške medije zanima prav to: kaj sta se dogovorila o razdružitvi Kučan in Milošević na Brdu? Vtis, ki se je tu porajal, je bil, da drug drugega z nečim držita, in zato je vsak od njiju raje povedal manj. Seveda vtis gledalca, ki pa mu ga sproža ta nenavadna odtujenost med starima tovarišema. Kot da je ta hladnost tu zato, da bi nekaj prikrila.

No, splošni duh evforičnosti v sebi vedno nosi pasti. Zadnje desetletje LDS maha s politiko zidave novih stanovanj. Po začetnem aksiomu: stanovanja so predraga, je odgovorila z ustanovitvijo Stanovanjskega sklada, ki naj bi dosegel, da bo po deželi toliko novih stanovanj, da bodo cene drastično padle. Nenavadna logika: ko bi denimo na visoke cene paradižnikov država odgovorila s Paradižnikovim skladom! Reč je tu takoj komična, toda popolnoma isto velja za Stanovanjski sklad. Kaj je garant za nizko ceno stanovanj? Nič, beseda direktorja sklada. Če ta na koncu ne drži, je pač zaradi objektivnih okoliščin, ne zaradi njegove krivde.

A že vmes se navdušenost nad gradnjo kaže kot grozljiva katastrofičnost. Vsak hip bo javna dražba poslovno stanovanjske soseske Brod, s katero je podjetje IPC Holding ob velike milijone spravilo kupce stanovanj, ki so denar vplačali, medtem ko podjetje stanovanj sploh ni zgradilo.

Nedolžno naključje, s katerim vlada nima nič opraviti? Nak, vlada LDS je sprejela zakonodajo, po kateri je lahko podjetnik na lepe oči pobiral denar od državljanov, ne da bi imel dovolj velike garancije za svoje gradbeno poslovanje.

In od tod življenjske tragedije mnogih, ki so izgubili vse svoje prihranke, še več, ki so se celo za desetletja naprej zadolžili. Pa jim ni moč očitati pohlepne naivnosti a la nekoč catch the cash.

Država in njene institucije pa si po pilatovsko perejo roke. Tako kot zdaj državna tožilka Zdenka Cerar, ko brani svojo podrejeno tožilko, ki se pred letom ni lotila preiskovanja prijave zoper postopke v zvezi s SIB banko. Zadeva je smešna, saj implicira, da tožilec reagira šele takrat, ko nekdo prinese vse dokaze o malverzacijah. Kaj bi nekoč dal Berlusconi, da bi milanski tožilci iz akcije Čiste roke razumeli svoje poslanstvo a la Cerarjeva in ne bi na svoje roke vodili preiskav zoper njegove koruptivne posle.

Zato je za Slovenijo resnični šok demonstrativni odstop Tadeje Zima, predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani. Odstopila je, ker ni dobila podpore za zmanjšanje sodnih zaostankov, ker ti zdaj celo naraščajo. Profesionalka, ki stoji za svojim projektom! Ker ji ne višje ne Vrhovno sodišče ne vladno pravosodje niso priskočili na pomoč, odstopa, saj načrtovanega plana ne more realizirati.

Podatki, da se v nepravdnih zadevah postopek začne v povprečju po 33 mesecih, je grozeč. Nazorni dokaz, da pravna država začne delovati šele po dveh letih in pol, odkar vložiš tožbo!!!

In rezultat? Nič, kot da se vlade to ne tiče. Je protestno odstopil minister za pravosodje Ivan Bizjak? - Nak. Je premier Anton Rop, ki vodi in usmerja delovanje vlade ter postavlja prioritetne politike, sklical izredno sejo vlade? - Nikakor.

Vlada, ki se kaže kot nepremagljiva trdnjava, kadar jo s svojimi predlogi zasuje opozicija, postane popolnoma nemočna in indiferentna do zadev, ki usodno določajo življenje njenih državljanov.