PAMFLET / Bernard Nežmah: Jaz sem edina alternativa

Politika premiera Ropa spominja na revolucijo. Potem ko njegov zdravstveni minister Dušan Keber ni poskusil spremeniti le nekaj parametrov v delovanju zdravstva, ampak ga spreminja po dolgem in po čez, je zdaj udarila še davčna uprava, ki dramatično spreminja utečeno dohodninsko politiko. Komaj so se davkoplačevalci navadili, kako in kaj upoštevati pri napovedih, že jim grozijo, da stara pravila več ne veljajo.

Zakaj? Vlada ponosno pojasnjuje, da vodi bolj socialno politiko, ko bo revne razbremenila plačevanja davščin. In to je zdaj čudežni urok, ki vsem zapre usta. Davčni sistem spreminjamo, ker je to pot, po kateri bomo zmanjšali socialne razlike. Zdravstveni sistem spreminjamo, ker je to pot, po kateri bomo zmanjšali socialne razlike.

V imenu skrbi za revne začenja revolucionarne spremembe. Naši mediji se radi delajo norca iz ameriškega predsednika Busha, ki je v imenu zaščite Američanov pred teroristi začel vojno in zdaj nadaljuje okupacijo Iraka. Pri njem je vse nazorno, vsi vse razumemo.

Ali če vzamemo primer iz domače zgodovine. Jugoslovanska partija je vodila svojo revolucijo ne v imenu Stalina, temveč v imenu delavskega razreda. V njegovem imenu so nacionalizirali posestva, razlaščali lastnike podjetij, ukinjali osemletne gimnazije, onemogočali svobodno podjetništvo in prepovedovali literaturo.

Anton Rop v imenu skrbi za socialno pravičnost vodi davčno, zdravstveno in vrag vedi katero revolucijo ima še v predalu.

Njegovi postopki so vprašljivi vsaj iz dveh razlogov? Kaj je garant, da so uspešnejši za splošni standard? Pride minister, ki reče, odslej mora biti vse drugače, če hočete, da bo država uspešna.

Še bolj grozljiva pa je ta lahkotna samoumevnost revolucije. Ko si premier vzame pravico, da bo ljudem spreminjal življenja, pri čemer se obnaša tako lahkotno, kot da se igra s figurami na šahovnici.

Kulturniki so njegova velika žrtev, ko jim kani oklestiti zaslužke iz avtorskih honorarjev. Predsednik Društva pisateljev Anton Peršak malo ponegoduje, množičnih protestov in negodovanj pa od nikoder. Kot da so državljani pozabili na pravico, da se imajo pravico upirati politiki vlade, kadar ta tako surovo zareže v njihov vsakdan.

Od kod ta indolentnost prebivalstva, ki mirno golta vse, kar jim pripravi oblast? Reč spominja na komunistično revolucijo, ki je najprej izvedla množične poboje svojih vojaških in političnih nasprotnikov, potem pa se je ljudstvo pasiviziralo in vdano sprejemalo partijske eksperimente.

Zakaj ta vdanost tudi v obdobju parlamentarne demokracije? Poganja jo mišljenje, da državljan sodeluje v kreiranju politike samo enkrat na štiri leta, ko glasuje za poslanski zbor, ki potem izbere premiera. Vmes pa lahko samo mirno gleda, kako vlada poljubno spreminja ustroj vsakdanjega življenja.

Toda revolucionarna politika premiera Ropa dobiva tudi stare socrealistične poteze. Ena udarnih vesti je zamrznitev plač, zaradi česar bo predsednik vlade ob 35.000 tolarjev na mesec. Lepa parabola voditelja, ki si sam trga od ust. Toda, ali to v resnici sploh kaj pomeni? Nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito tudi ni dobival plače, pa je na stroške državnega budžeta vseeno živel kot cesar.

No, premier daje vtis heroja, ki bo zabremzal visoke funkcionarske plače. Ali res? Pred meseci so se množice čudile objavi fantomskih plač direktorjev podjetij, ki so v državni lasti. Državna pošta je npr. monopolist, njen šef pa z več kot dva milijona bruto tolarjev plače. In sedaj je odločni Rop naredil rez - niti tolarja več! 140.000 zaposlenim v javni upravi se plače ne bodo povečevale do junija 2004.

Seznam revolucij prvega moža vlade je v stampedu. Ko je pred meseci spregovoril direktor Urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko v smislu, da je idealni humus za razmah korupcije sistem, kjer je ena politična opcija desetletja na oblasti, ga premier Rop ni odstavil, ampak ga je prehitel, ko je bombastično napovedal sprejetje protikorupcijskega zakona. In prvi sadovi? Svojega dolgoletnega strankarskega tovariša Jožeta Leniča je prek svojih nadzornikov postavil za direktorja "Zavarovalnice Triglav".

No, ko je predsednik vlade predstavil svojo politiko, jo je pospremil z besedami: ni alternative mojemu programu vstopanja v EU. Če bi ameriški predsednik Bush uporabil njegov mentalni besednjak: ni alternative moji politiki v Iraku, bi se slovenska javnost nasmehnila njegovi samovšečnosti.