PAMFLET / Bernard Nežmah: Lekcija arogance

Vlada je sklenila napraviti konec korupciji in sprejela protikorupcijski zakon. Ali ji je verjeti v dobre namene oziroma ali je pričakovati kakršnekoli omembe vredne spremembe?

Ob koncu leta je DURS pri ministrstvu za finance sporočil, da je slab odstotek dohodninskih zavezancev še zmeraj čaka na odločbo o dohodnini. Naravno stanje, tako kot dež, ki ne namoči vseh cest naenkrat, ampak gre muhasto od bližnjih do bolj oddaljenih. Res?

V državi obstaja tudi zakon o dohodnini, ki določa, da morajo biti vse dohodnine izdane do konca oktobra tekočega leta, po drugi strani pa tudi do dneva natančno določa, do kdaj morajo posamezniki doplačati manjkajočo dohodnino. Toda, če državljan ne poravna davčnih obveznosti v danem roku, ga čakajo sankcije, od zamudnih obresti naprej.

Po drugi strani pa lahko DURS lastnim zakonom v posmeh izdaja odločbe še dva meseca po pretečenem zakonskem roku. Ni odstopil direktor Stojan Grilj, ne minister Dušan Mramor, niti se ni zagovarjal pred poslanci premier Anton Rop. Legalizirano kršenje zakonodaje s strani vladnih služb!

Obstaja sicer še bolj boleč primer, množica bolnikov z azbestozo, ki iz dneva v dan hirajo, Ropova vlada pa jim noče izplačati po zakonu določenih odškodnin! No, stvar je bolj evfemistično skrita. Vlada ne bo javno objavila, da nesrečnim bolnikom ne bo izplačala odškodnin, da torej namerno krši zakon, ampak sama sebi zaveže roke. Naenkrat porinejo v prvi plan vseodločujoče komisije, ki ne uspejo in ne uspejo rešiti primerov, in sprejmejo proračunski plan, ki ne predvideva potrebnih vsot za pomoč azbestoznikom.

Vlada, ki je koruptivna sama v sebi, ko sistematično krši lastno zakonodajo, sedaj pompozno najavlja novo stvarnost s protikorupcijskim zakonom?

A tod je krotka tudi opozicija, ki ne postavi zahteve za interpelacijo premiera, kateri hendikepirani skupini bolnikov ne udejani njenih zakonskih pravic. Skratka, ni ga Boga nad premierom Ropom!

V intervjuju na TV SLO je tako predsednik vlade odgovarjal na vprašanja odgovorne urednice Tanje Starič. Doživeli smo redko viden pogovor, v katerem smo opazovali agonijo urednice, ki ni uspela gostu postaviti vprašanja. "Ampak dovolite, da zdaj jaz povem!" jo je zabil premier Rop in potem razpredal misli, dokler se sam v sebi ni odločil, da je do konca povedal tisto, kar se je že pred intervjujem namenil povedati. Vprašanje o aroganci njegove stranke je zavrnil brezkompromisno, kot buldožer je podiral komaj nastajajoča vprašanja. Ne, ne čakajte ..., Samo še to, da povem ...In gledalci smo lahko poslušali, kako urednica požira sapo, ko ji ne uspe in uspe pripraviti gosta, da bi za hip obmolknil, da bi prisluhnil njenim vprašanjem.

Kaj je pravzaprav intervju? Tiskovna konferenca predsednika, ki dobi pet vprašanj, na katere lahko neskončno dolgo odgovarja? Ali novinarski žanr, v katerem je novinar navsezadnje ta, ki ima svobodo sogovorniku kdaj omejiti čas in smer odgovora?

Premier Anton Rop je s svojim intervjujem eklatantno poteptal novinarski metier, obnašal se je, kot da je urednica tam samo zato, da prek nje lahko on pripoveduje točno to, kar si je poprej omislil v glavi! Društvo slovenskih novinarjev je ostala nemo, nobenega protesta, nobene javne izjave ob premierovi aroganci.

A Rop ni osamljen primer, tudi bivši predsednik Milan Kučan je postopal podobno, ko je novinarki Metki Lajnšček odločno sugeriral in ji nasprotoval, da v vprašanju prebere, kar si je zamislila. Ni več normalno stanje stvari, da je na eni strani novinar, na drugi pa politik, ki pušča novinarju pravico, da izraža in postavlja vprašanja.

A ta novi val arogance ni nekaj, kar je izrecno vezano posebej na LDS ali celo na staro komunistično partijo. Veliko večji primer samodržca je bil seveda Stane Dolanc, desetletje prvi sekretar ZK, ki je brezprizivno odločal o karierah in usodah množic, in bil ob koncu osemdesetih podpredsednik države. Ko sem imel z njim intervjuja v letih 1987 in 1989, je svojo politično latovščino gnal v nedogled, toda z ozirom na svojo voluminozno postavo je vsake toliko globoko zajel sapo in ob tem kajpak obmolknil. Takrat sem izkoristil to biološko stanje in presekal litanijo z vprašanjem. A glej čudo, partijski velikan je sicer debelo pogledal, toda spoštoval spraševalca in sprejel novo postavljeno vprašanje.

Nekaj izkušenj imam tudi s sedanjim predsednikom Janezom Drnovškom v obliki dveh intervjujev, leta 1992 in 2002, a nikoli se mi ni pripetilo, da bi mi v sicer konfliktno zastavljenih pogovorih, vprašanje preglasil.

Anton Rop je vsekakor poseben fenomen arogantnosti. Vprašajmo se samo, kako bi bil videti dialog, ki ga ne bi prenašala teve kamere? Lahko samo ugibamo, po kateri paraboli bi leteli stoli in fikusi, če bi se mu podrejeni uprl!

A ta na novo bijoča aroganca ni le osebnostna poteza, postajati je začela prepoznavni znak vladajoče LDS. Primerom zadnjih tednov: Lenič Zavarovalnica Triglav, Kramar NLB, se je pridružil še bolj izrazit. Premier Rop je v omenjenem intervjuju zavrnil aroganco oblasti, češ, da direktorjem očitajo njihove kariere z argumentom, da so člani LDS. Skratka, so profesionalci na svojem področju, ki pa jim mediji po nedolžnem izpostavljajo samo politično povezanost z najmočnejšo stranko.

Pred tednom je nadzorni svet (NS) Droge iz Portoroža odstavil direktorja Matjaža Čačovića. Je mar mož spravil podjetje na rob propada, pognal stotino delavcev na cesto ali se zmenil s tujo multinacionalko, da se ji pusti za male denarce prevzeti? Nič, formalno je bilo vse O.K., odstavili so ga brez krivdnih razlogov. Kaj za vraga je torej storil??? - Slabo je komuniciral z nadzornim svetom, imel pomankljive vizije in podobno!

A kdo je odstavil direktorja Čačoviča? - Predsednik (NS) gospod Bogomir Kovač, kandidat LDS na predsedniških volitvah 1997, še prej podpredsednik LDS. Torej politična akcija? Nak, gospod Kovač je tudi ekspert za ekonomijo, saj je nenazadnje prof. na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

Toda le nekdaj dni kasneje se je oglasil nekdo, ki se v takih zadevah običajno ne oglasi. Profesionalno Združenje Manager je objavilo protestno izjavo zaradi odstavitve Droginega direktorja. Le gesta solidarnosti? Ne, navedli so natančne razloge protesta: odstavljeni je vodil poslovno uspešno podjetje, pod njegovim vodstvom se je tudi povečalo premoženje delničarjev, skrbel je za soliden socialni položaj delavcev. A vsi razlogi za niso odtehtali razlogov, da se je direktor slabo razumel s predsednikom NS.

Neugodno, če nisi poslušen vrhovniku iz vrst LDS, je povsem vseeno, če si profesionalno izjemno uspešen, vrgli te bodo celo z direktorske funkcije sredi mandata.

Dovolj glasen alarm arogance LDS??? Metode starih časov se vračajo iz naftalina pozabljenega; sedemdeseta leta, ko je komunistična partija odstavljala neposlušne direktorje z izgovorom, ker da so slabo komunicirali s partijskim vodstvom oz. so imeli premalo vizije pri graditvi samoupravnih odnosov.