Pamflet / Bernard Nežmah: Ropokracija

Nekako neopažen spomin na stare čase se je odvil na Haaškem sodišču. Zadnji vsejugoslovanski premier Ante Marković je kot priča javnega tožilca pričal proti Slobodanu Miloševiću in pri tem nonšalantno izpovedal, da je vojaški napad na Slovenijo junija 1991 ukazal srbski vožd. Ki da je v resnici poveljeval vojaškim odredom. -???

Zanimivo, toda kako, da premier Ante, ki je bil predsednik jugoslovanske vlade - ki je kot tak predsedoval obrambnemu ministru -, naslednjega dne po napadu ni sklical seje Izvršnega sveta in nemudoma odstavil generala Veljka Kadijevića, nato pa sklical tiskovno konferenco, na kateri bi Jugoslovanom in svetu sporočil, da je napad JNA na Slovenijo državni udar, saj je vojsko protipravno prevzel in aktiviral srbski predsednik??????? Tako velik dogodek, a premier Ante je takrat ostal tiho. Spregovoril je šele sedaj kot gospod Ante, ki je v vrag vedi kakšni kupčiji še svojo odgovornost zvalil na Miloševića.

Nekdanji premier je klavrna politična prikazen: bodisi da je kot premier tiho spremljal protipravno vojaško agresijo na Slovenijo, bodisi da zdaj laže kot pes teče.

Toda, ali smo videli res zadnjega iz izumirajočega rodu jugoslovanskih politikov, ki lahkotno pripoveduje, kako brezmočen oblastnik je v resnici bil?

V Ljubljani načeluje Danica Simšič (ZLSD), kateri so novinarji zadnjič pod nos pomolili seznam bajno plačanih funkcionarjev v javnih podjetjih. Najprej je nedolžno priznala, da ni imela pojma o tem, ko pa bi morala kaj storiti, je povedala, da ne more objaviti napihnjenih plač. Kako? Mestni vrh, ki postavlja in odstavlja te kadre, naenkrat nima več oblasti? Ko bi kot županja s svojo politično močjo preprosto razkrila sporne zneske, je hitro poiskala razlog, da ji moči ni bilo treba uporabiti. Povprašati je hitela inšpektorja za osebne podatke, kaj on meni o tem. In inšpektor Jože Bogataj ji je šepnil, kako tega ne sme storiti, ne da bi vpleteni privolili v objavo.

Gospod Bogataj je naenkrat postal najmočnejši človek v državi, pred katerim trepetajo župani in zaradi katerega ministrstva ukinjajo desetletne navade. Pod policijskim ministrom Radom Bohincem (ZLSD) je bil namreč pravkar sprejet usus, po katerem policija več ne sporoča novinarjem začetnic osumljenih za kazniva dejanja. Pred kom se je uklonila državna policija? Pred ustno odredbo inšpektorja Bogataja. Pred seboj niso imeli niti pisne odredbe!

Kdo pri Alahu je ta silni mož, ki samo dvigne telefonsko slušalko in se mu že podredijo ministri in župani? Novi Tito? Ta je namreč l. 1944 sredi vojne iz oddaljene Bosne poslal ukaz in poveljnika slovenskih partizanskih enot Borisa Kidriča so njegovi soborci za nekaj dni zaprli v bunker.

Inšpektor Jože Bogataj je priletel v medijsko orbito lani spomladi, ko je prav tako ustno odredil blokado dostopa do Lajovčeve spletne strani udba.net. Ko se je malo zatem znašel v Slakovih Trenjih, je bil avditorij priča komediji. Nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm mu je kot pokavcu razložil, da je njegovo dejanje eklatantno kršenje zakonodaje, saj bi bil tak poseg dopusten samo v izrednih razmerah, ki bi ogrožala človeška življenja. In res, kmalu po tem je bila njegova cenzura odpravljena.

Tega malega inšpektor, dvomljivih pravnih kompetenc, sta si županja Simšičeva in minister Bohinc postavila za svojo zvezdo Severnico? Odlična maškarada, svojih potez ne izpeljeta sama, ampak jih skrijeta za njim in tako onadva ostaneta nedolžna, saj le izpolnjujeta njegova mnenja in odredbe.

Potem ko je dobil predhodni konsenz političnih strank, je predsednik države Janez Drnovšek kot kandidata za predsednika Računskega sodišča (RS) predlagal Milana Cvikla. A glej čudo: ta je na glasovanju v parlamentu dobil vsega 42 glasov in ostal za 4 prekratek. Predsednik Drnovšek je po drugem neuspešnem predlogu spregovoril zanj neobičajno direktno: "Očitno je bil preveč samostojen in svojeglav. Sam menim, da predsednik RS ne more biti samo marioneta vladajoče politike, ampak samostojen in neodvisen strokovnjak."

Njegove puščice letijo na Antona Ropa, ki je predsednik vlade in predsednik najmočnejše stranke LDS. Medtem ko je kandidat Cvikl na parlamentarnem odboru dobil podporo LDS, ZLSD, SLS, Desusa in SMS, ki imajo skupaj 63 glasov, so mu jih čez nekaj dni odšteli le 42. Če bi zanj glasovali zgolj poslanci LDS in ZLSD, bi dobil 45 glasov! Se gredo torej Ropovi otročjo igro nagajanja? Nak, kandidatu, ki je formalno ekspert z referencami, javno seveda ne morejo nasprotovati, ga pa zminirajo na tajnih glasovanjih.

Pa vendar, zakaj bi bil Cvikl takšna travma za premiera Ropa?

Sredi oktobra 2003 je edinkrat zarobantil prvi mož RS Vojko Antončič in izrekel poziv za razrešitev prvega moža Davčne uprave. Kaj je storil Rop? Odgovoril mu je, da bo to storil nemudoma in sicer z javno objavo razpisa za novega direktorja davkarije. In rezultat 3 mesece kasneje? Vlada je ugotovila, da med prijavljenimi nihče ne ustreza, tako da dacarjem še naprej načeluje Stojan Grilj.

Je zoper to potegavščino protestiral predsednik Antončič? Je iz protesta brezprizivno odstopil? Nič od nič. Mož molči, kot da računa, da bo njegov molk bogato poplačan in bo v naslednjem poskusu kot joker izbran za novega starega predsednika RS.

Skratka, Ropova vlada in njegova parlamentarna koalicija vodita politiko razklanega jezika. Z opozicijo pravita, da bi se rada pogodila in se tako dogovarjata o ustavnem zakonu o izbrisanih, njen predsednik parlamentarnega odbora Maks Lavrinc (LDS) pa pogovore spremeni v ultimat, tako da sejo zapustijo predstavniki treh največjih opozicijskih strank.

Na delu je torej ropokracija, princip, ko se javnosti kaže kot spravljiva, ki skrbi za javno dobro, na ravni praktične politike pa pokaže drugi obraz: glasuje proti včerajšnji zavezi, pogajanja enakovrednih partnerjev z aroganco zapelje v blokado, prelomi obljubo in odredbo RS z izgovorom na višjo silo slabih kandidatov ...