pamflet / Bernard Nežmah: Neposlušni sodniki

Takorekoč vsak dan nam teve kamere prinesejo podobo ministra, ki na tiskovni konferenci našteva svoje uspehe. Prvi je ponosen, da so obresti v bankah nižje kot so bile pred leti, druga, da so sodišča rešila toliko in toliko primerov, tretji, da ima polovica družine dostop do interneta, tretji, da se je začela gradnja pediatrične bolnišnice, četrti sam od sebe pripoveduje o zunanjepolitičnih uspehih, čeravno mu interpelacija neuspehov sploh ne očita, spet peti peti, da je voda tako čista, da jo lahko pijemo iz vodovodnih pip, šesti, da je na tržnicah bogata izbira domače zelenjave, sedmi, da se vozimo z novimi avtomobili ...

Karikirano seveda, vendar pa: v čem je smisel, da se ministri dnevno hvalijo s tem, da država normalno funkcionira? Da zjutraj sonce vzide in ga zvečer zamenja luna?

V ozadju interpelacije je kajpak implicitna ocena, da je sedanja koalicijska vlada delovala slabo, da jo je velja na volitvah zamenjati. In spektakel ministrske hvale nagovarja ljudstvo, naj se vendar ove, da bolj ali manj normalno in uspešno živi po zaslugi LDS in ZLSD. Pri čemer izhaja iz predpostavke, da na volitvah padajo vlade samo v primerih katastrofalnega padca standarda. Skratka, volilce napeljuje na sklepanje, da naj najprej premislijo, če je v državi res kolaps, in če ni, da naj glasujejo za aktualno koalicijo.

Toda, ali je res število brezposelnih, višina povprečne plače in stopnja inflacije dinamit, ki spodnese vladajoče ekipe? - Če pogledamo denimo v Avstrijo, Italijo, Francijo, na Hrvaško, na Gorov poraz proti Bushu, bomo našli vse kaj drugega, predvsem pa temeljni princip, da demokratični ustroj sam p osebi zahteva zamenjavo vladajočih strank. Zadnji spektakel Ropove vlade pa nam dopoveduje, da so sadovi 12-letne vladavine LDS tako bogati, da jim gre podeliti še štiri leta vladanja. Slovenska paradigma pa deluje na premisi, da je za prosperiteto telefonije, zdravstva, šolstva, sodstva, kmetijstva, okolja, vojske in policije najbolj blagodejna prav vladavina koalicij, ki jih dirigira LDS.

Skratka, le malce prefinjena retorika titoistične enopartijske oblasti, ki je med vrsticami vseskozi sporočala, če ne bi bili mi na oblasti, bi bili v državi ali stalinistični gulagi ruskega komunizma, ali pa revščina množic, ki bi jim gospodovali pohlepni buržuji in verski voditelji.

Osrednje vprašanje je kajpak: ali ta retorika deluje še danes? Televizije resda prikazujejo zadovoljne ministre, ki se bahato ponašajo z vsem mogočim. Še več, zadnjič je policijski minister Rado Bohinc v studiju nonšalantno pripovedoval, kako sedanja interpelacija pomeni priznanje opozicije, da je bila interpelacija zoper njega osebno nekorektna. Mož je pač racionalno sklepal iz dejstva, da nekaterih očitkov iz "njegove" interpelacije ni več v "vladni". Toda, ko mu je oponent v Odmevih evroposlanec Miha Brejc iz SDS kot predstavnik interpelatorjev odvrnil, da to ni to, da so pač tokrat skrčili ugovore na minimum, je ta kot otroci v peskovniku še naprej lajnal svojo vižo, da opozicija zdaj priznava, da je bil on kot minister O.K. - ???????????

Grozljivka, prvi reče A, drugi pa: ker si rekel A, to pomeni, da B, in ko prvi ponovi, da je A le A, drugi znova: praviš da A, torej B. Popolna nezmožnost poslušati drugega, še več, izničenje sogovornika kot mislečega bitja, ki ve, kaj govori.

Minister Bohinc se obnaša kot absolutni gospodar, ki v tem spominja na nekdanje partijske policijske ministre, ki so vedeli, kaj je v glavah nasprotnikov, četudi so ti zatrjevali nasprotno.

Tako je nekoč jugoslovanski minister za notranje zadeve Stane Dolanc sklical tiskovno konferenco, na kateri je državljanom sporočal, da je neki sarajevski profesor sociologije napisal knjigo, v kateri je kršil ustavo, zakone in ogrožal vsesplošno bratstvo in enotnost. Kaj je pisalo v knjigi? Nič, saj knjiga sploh še ni izšla, udba jo je zaplenila še v tipkopisu. In kaj se je zgodilo z avtorjem? Tako, kot je napovedal policijski minister, sodniki so sociologa zaprli na večletno zaporno kazen. In takrat je to v krogih alternative to dejanje veljalo za nedopustno prejudiciranje, ko politiki najprej nekoga obtožijo za kazniva dejanja, sodniki pa namesto, da bi sami presojali, po liniji podrejenosti samo še sodno potrdijo politično oceno.

A kaj za vraga ima to s sodobno Slovenijo?

Pred letom se je pred novinarji pojavil minister Dušan Keber in razglasil nakup operacijskih miz v Kliničnem centru (KC) za veliki škandal in obtožil vodstvo KC. Kriminalisti in tožilci so vzeli stvari v roke in spisali kazensko ovadbo. Vse v konturah demokracije. Toda, ko je sodišče zavrglo zahtevek po preiskavi, se je čas obrnil za 20 let nazaj. Pred kamerami ni napovedal pritožbe tožilec, ki je zadevo vodil, ampak ga je multipliciral kar generalni tožilec. Prvi mož tožilstva ni pustil, da stvari tečejo normalno pravno pot, ampak je vskočil in s pozicije Tožilstva kot takega napovedal napad na sodno odločbo. Čisto politiziranje pravosodja.

Kdo bi potekel, zadeva je bila tako huda, da je moral takoj vskočiti. - ??????? Kaj pa je daje zadevi to mamutsko velikost? - Da je nekoč minister Keber razglasil, da je bil nakup miz velika rabota. Če torej minister reče, da je nekaj zoper postavo, je potem potrebno na vsak način njegove besede vklesati še z obsodilno sodbo?

Ali ni demokracija prav to, da samo dejstvo, da tožilec vloži ovadbo, še ne pomeni, da je s tem ovadeni že vnaprej obsojen? Neodvisnost sodstva od tožilstva je natanko v presoji, da se lahko presodi tudi v prid obdolženemu.

Od kod se je torej vzel novi generalni tožilec, ki se je šel medijsko angažirat, da bi še dodatno pritisnil na sodstvo? Prvi državni tožilec je gospod Franc Mazi, poznan kot krvnik kritičnih medijev v osemdesetih. Torej tožilec, ki je

pisal tekste zaplemb, po katerih so časopise policaji zaplenili, nato pa so njegove obtožbe potrjevali na sodiščih še sodniki. Velika borba časopisnih odvetnikov je na koncu pripeljala do dragocenega rezultata samostojnosti sodstva, ko so naposled sodniki Mazijeve zaplembe začeli razveljavljati. Prevladala je ideja, da tožilec nima absolutno prav.

Toda poleg anahronističnega posega generalnega tožilca je udarila še pojava

direktorja vladnega urada, antikorupcijskega Draga Kosa. Ta je namreč direktno napadel sodnike, ki so zavrnili obtožnico zoper vodstvo KC, z besedami, da tako ne bodo obsodili nikogar, da bi v Nemčiji za take obtožbe obdolžene obsodili na visoke zaporne kazni. - ?????????????????????????????????????????????

Katerega leta pa živimo? Leta 1945 je sodišče obsodilo v.d. ljubljanskega župana Franca Jančigaja na deset let zapora. Partizanski poveljnik in žurnalist Dušan Pirjevec - kasneje sicer veliki um komparativne književnsoti - je že naslednji dan v časopisu objavil militantni spis, v katerem je zahteval težjo kazen za "narodnega izdajalca". Čez 14 dni je bila potem objavljena vest, da je vrhovno sodišče prvotno kazen zvišalo in Jančigaja obsodilo na smrt z ustrelitvijo.

Ropova vlada prek svojih uradnikov direktno napada še nepravnomočne sodne odločbe!?? Zdaj je torej vlada začela dajati sodnikom napotke za sojenje???

Kdaj so že volitve?