pamflet / Bernard Nežmah: Korak proti policijski državi

Premier Anton Rop je pred teve kamerami zadovoljno položil temeljni kamen za novo apartmajsko naselje v kamniški občini. Je torej država začela graditi najemna stanovanja? Nak, zraslo bo turistično naselje, ki ga gradi zasebno podjetje Terme Snovik.

Lepa kupčija: turistično podjetje je dobilo brezplačno promocijo, premier pa brezplačni predvolilni posnetek v teve dnevnikih, ki ga prikazuje kot graditelja novega. Zadnjič je zdravstveni minister Dušan Keber začel kopati jamo za novo pediatrično kliniko, tako da kaže, da kani vladajoča LDS zmagati na podobah novograditeljev. Sama reč sicer spominja na postopke socrealizma, kjer so take ceremonije kar deževale, da je človek dobil že občutek, da partijska nomenklatura z golimi rokami gradi ceste in tovarne.

Vendarle pa je minuli teden manjkal posnetek nekega drugega temeljnega kamna. Niti ena televizijska hiša ni objavila kadra, v katerem je premier Rop zasadil prvo lopato za novo študentsko naselje v Ljubljani.

Kako? Da veliki mediji tako ignorirajo prizadevnost vladnega predsednika? Nikakor, vlada sploh ni začela graditi stolpičev za študente. Namesto tega posnetka smo lahko le poslušali vesti, da letos spet manjka tisoče postelj za študente in da so cene najemnih stanovanj zaradi študentskega navala skočile v nebo.

Če tokrat pozabimo, da je vlada LDS kot prioritetni nakup postavila luksuzno letalo Falcon, ki ga zdaj za nekaj fičnikov oddaja, ne pa investicijo v izboljšanje bivalnih pogojev za študirajoče, si prikličimo povsem nazorni finančni vir. Ko bi se vrh ljubljanske LDS pred leti odločil, da denar občanov namesto v nakup SIB banke porabi za gradnjo študentskega stolpiča???

Ob napovedi izredne seje in novega referenduma o izbrisanih je vladajoča koalicija postala opazno živčna. Vodja poslanske skupine ZLSD Miran Potrč je namesto političnega začel uporabljati kar vrtčevski žargon, ko pravi, da opozicija nagaja, politiki LDS pa pripovedujejejo, kako opozicija zlorablja parlamentarne postopke.

A vendar: v čem je to orožje izbrisanih? Zakaj so postali nočna mora za aktualno oblast?

Od koderkoli si ogledamo ta fenomen, povsod nekaj škripa? Tako s stališča izbrisanih, zakaj minister Rado Bohinc poroča, kako je izdal dobrih 4.000 odločb, medtem ko je prizadetih nekajkrat več. Kot tudi s stališča zagovornikov referenduma, ki zagovarjajo zakonsko določene višine odškodnin. Kot nenazadnje s stališča pravosodja, ki mu grozi posledično več kot deset tisoč odškodninskih procesov, če princip določanja odškodnin ne bo urejen sistemsko. Izbrisani, ki so jim bile kršene ustavne pravice, imajo pač pravico do denarnega povračila. Konec koncev tudi odškodnine jetnikov nacističnih taborišč se urejajo en bloc, ne pa da vsak posameznik posebej toži nemško državo.

Medtem ko je pojem odškodnine realen, je vladajoča koalicija alergična, že ko zasliši besedo odškodnina. Probleme rešuje ideološko, na pa v materialni konkretnosti. Tako kot pri Romih, kjer je sicer polna leporečja o romskih pravicah, romskega jezika v šolah in podrobnih ukrepov pa od nikoder.

Še bolj nazorno je v zadevi Joško Joras. Vlada mu prisluhne, resorni minister ga celo povabi na pogovor, vendar Jorasovi protesti obenem delujejo komedijantsko in nekatere spominjajo celo na balvan revolucije v stari Jugoslaviji.

Toda, to ni problem Jorasa, ampak slovenske vlade. Če ta smatra, da so štirje že leta sporni zaselki slovenski teritorij, potem bi pričakovali, da jih bo postavila kot prioriteto, kot izhodišče, ki naj se razreši pred drugimi meddržavnimi dilemami. Racionalno kajpak, v dialogu in razumljivo s kompenzacijami na drugih področjih. Toda medtem ko prebivalci teh vasic živijo de facto onkraj meje, je drža vlade nebulozna.

Ali ni to neverjetna ignoranca do desetin ljudi, ki živijo v zraku? - Zdaj so tam, a računajo, da bodo morda pojutrišnjem tu. Kdo bi hotel biti v njihovi koži????? A če se stvar že ne razreši dokončno, potem bi jim za ta inter regnum vlada v pogajanjih s Hrvaško lahko priborila vsaj poseben status.

Toda, ali je koalicija levih sil povsod tako neučinkovita? Pred dnevi je izbruhnil majhen škandal povezan s terorjem policije, ko je sodnik

Evropskega sodišča Boštjan M. Zupančič protestiral zoper nakup elektro-šok pištol za potrebe policije. Policaji bodo očitno z njimi streljali po osumljencih, kar po njegovem mnenju pomeni kršenje konvencij o človekovih pravicah.

To, da bi policaji radi čim bolj učinkovito orožje, je seveda razumljivo, vendar pa je pomenljiv podatek, kako je do tega uvoza prišlo. Zanj sta dala soglasje ministrstvo za zdravstvo kot kakopak minister za policijo. Prvi se piše Dušan Keber in je član LDS, drugi je Rado Bohinc in je veljak združene liste, najbolj leve stranke, vsaj po platformi.

Skratka, politiki levih strank kupujejo orožje, s katerim bodo policaji z elektro šoki tolkli po prestopnikih. Tisti, ki se kažejo kot libertini, kot humani, kot človekoljubni, kot zagovorniki družbenih manjšin, kadilcev marihuane, prostitutk, Romov, izbrisanih, azilantov etc. Toda ali niso prav te družbene skupine najbolj često v konfliktih s policijo? Ropova vlada je pro verbis njihov zagovornik, pro baculis pa jim grozi z nečloveškimi metodami obvladovanja. En obraz za javno mnenje, drugi za surovo realnost.

Vendar od nikoder poziva za odstop policijskega in zdravstvenega ministra. Kje je Mirovni inštitut, kje protestniki, ki se slišijo poklicane, da pred ameriško ambasado nasprotujejo vojaškim intervencijam v Iraku in Afganistanu??? Kje navsezadnje je splošna družbena občutljivost, ki bi omejila postopke vladajoče koalicije?

Pred desetletjem in pol je civilnim združenjem v Jugoslaviji prišlo na uho, da policija kupuje vodne topove. Že naslednji hip je sledil miselni blisk:

čemu jim bodo? - Da bodo z njimi streljali po demonstrantih! In fama o Jugoslaviji kot najbolj demokratični državi vzhodne Evrope ni niti za trenutek zadržala ostrosti kritike in javnih protestov zoper policijsko državo.

In danes? - Ker LDS in ZLSD zase pravita, da sta utelešenje demokracije in levih vrednot, javno mnenje tudi v nakupu elektro-šok pištol za policijo ostaja ravnodušno.

Objekt kritike in zgražanja je na varni razdalji, daleč stran v podobi ameriških vojakov, ki v iraških zaporih trpinčijo ujetnike.