pamflet / Bernard Nežmah: Vročica pred zadnjim tednom

Zadnji teden je razkril bolečo nemoč države v zadevah poslanec Janez Podobnik in notar Boris Lepša. Ko notarska zbornica ni izključila notarja v postopku, je ostro vznejevoljilo pravosodno ministrstvo. Sekretar Karl Erjavec je v času, ko ni ravno na propagandnem pohodu za Desus, izstrelil salvo kritik na račun stanovskega združenja. Zdelo se je, da pravica zahteva notarjevo glavo, potem pa nič. Takorekoč sabotaža.

Res? Ali to vzdušje ne spominja na povojne procese, ko so partijski veljaki že pred sojenji določali kazni? Od kod ta aroganca, da vlada protestira nad odločitvami uradnih institucij?

Ali ni v demokraciji temeljno načelo ločitve političnih institucij od pravosodnih? Ali ni taista vlada LDS postavila zakona o notariatu, ki je predvidel, da o disciplinskih prekrških odloča samostojna notarska zbornica, brez sufliranja pravosodnega ministrstva?

Notarji so resda postavljeni kot srednjeveški ceh, toda kdo je uzakonil ta pravila? - LDS. Še več, njena koalicija je hkrati omejila število notarjev, jim določila delovno področje in jim potrjuje tarife. Če je kaj spornega, je seveda precenjenost notarskih tarif in kajpak fevdalno pravo, po katerem lahko postaneš notar samo, če eden obstoječih umre ali gre v pokoj.

Toda sedanje preganjanje notarjev je iskanje grešnega kozla pred volitvami, ki bi odlegel več kot teden dni LDS avtobusa z ministri vred. Ne, da bi notarje branili apriori, lahko, da tožilstvo in sodstvo ugotovita njihovo kazensko in odškodninsko odgovornost, toda na politični ravni podobe vneme ni bilo opaziti pri kaznovanju Vike Potočnik in njenih pri bistveno višjih zneskih propadle SIB banke.

V primerih Zbiljskega gaja je najprej zatajila vlada z zakonodajo, ki je dopustila, da zasebniki registrirajo podjetja, prek katerih vnaprej prodajajo stanovanja, ki jih mislijo šele graditi, ne da bi pri ustanovitvi podjetij zahtevala visoke denarne garante. Hkrati z zadevo Orionom pa so na celi črti odpovedale inšpekcijske službe in kriminalisti.

Kaj je tisto minimalno, kar človek pričakuje od vlade, če ne, da ji lahko zaupa, da bo s svojimi nadzornimi institucijami preprečila sistematično opetnajstenje kupcev in posojilojemalcev?

Drugi udarec vladi pa je prišel z nasilno aretacijo Janeza Podobnika. Pohod Janeza Podobnika s tovariši do domačije Joška Jorasa je bila politična provokacija par excellence. Poslednji motiv je kajpak nabiranje popularnosti pred volitvami, čemur je policijsko nasilje še pripomoglo. Torej: politični radikalizem v populistični obliki, ki škoduje dobrososedski odnosom?

Ko so pred tednom na POP TV vprašali zunanjega ministra Iva Vajgla, če je Piranski zaliv naš, če v njem lahko lovijo slovenski ribiči, je s cmokom v grlu izdavil - da. Tudi ga ni bilo najti med vladnimi politiki, ki bi pred novinarji rekel, da Joško Joras ne živi na slovenskih tleh. Še več, vlada se obnaša, kot da sporazum Drnovšek-Račan velja, da je torej hiša Joška Jorasa na slovenskih tleh.

Toda hkratno dejstvo je, da hrvaške mejne službe jemljejo za mejo polovico Piranskega zaliva in štiri sporne zaselke ob Dragojni za svoje ozemlje. Kaj je torej storil Janez Podobnik, kot da je na lastni koži testiral, do kod seže slovenska država? Policaji niso imeli nobenih dilem: na terenu so samo hrvaški, slovenski so po sporočilu policijskega ministrstva stvar le opazovali oziroma je zaradi konfiguracije terena niso videli.

Praktični rezultat demantira trditve slovenske vlade na celi črti. Ingerence slovenske države ne sežejo niti do zasebne poti, ki pelje do Jorasa!!!!!!! Kadarkoli je ta konraverzni mož imel težaves hrvaškimi cariniki, nikoli mu ni priskočila v bran slovenska oblast. Noben tožilec ni bil vložil obtožnice zoper može postave s hrvaške strani, ki slovenskemu državljanu na slovenskem ozemlju niso pustili proste poti.

Pač, šele po Podobnikovi provokaciji se je parlamentarni odbor in Roman Jakič spomnil, da je hrvaški premier s pismom l. 1994 pojasnil, da je carinska postaja na spornem teritoriju le začasna, da ne prejudicira določitve meje. Deset let popolne amnezije slovenske oblasti!

Še drugače, recimo, da vlada trdi, da lahko mirno brez vizuma potujete v Kostariko, tam pa bi vas na meji takoj deprotirali, ker bi se lokalni policaj požvižgal na stališča vlade v Ljubljani. Reč bi postala škandal, o katerem bi mediji neprizanesljivo pisali, da se ministrski kabinet norčuje iz državljanov, ko jim zagotavlja nekaj, česar jim ne more zagotoviti.

Človek v pravni državi pač pričakuje, da so uradna stališča izvršne oblasti nekaj trdnega in zanesljivega, v kar lahko mirne duše verjame. Toda besede Ropove administracije o Piranskem zalivu in štirih zaselkih so histerične, ne pa državniške. Prav otročja je premierova grožnja, da ne bo Slovenija več podpirala hrvaškega vstopa v EU, tragikomično pa ga je pojasnil zunanji minister Vajgl, ko je pridodal, da naj Hrvaška tega ne razume kot grožnjo. Predsednik vlade Anton Rop, ki se "hrvaškega vprašanja" v svojem vladanju ni niti lotil, zdaj poskuša odigrati gromovnika!????

Udarec ni prišel zaradi provokacije niti ne zaradi trdih prijemov obmejnih policajev, temveč zaradi ignorance vlade LDS, ki v 12 letih svojega vladanja ni postavila kot prioritete končne določitve meje. Ali ni prav meja z mejnimi napisi tista osnovna geografska bit države?

Prigovor bi se slišal, češ, saj smo z Račanom parafirali mejni sporazum, pa je hrvaška stran kasneje odstopila? Toda, to pomeni le skrajno naivnost vlade, če je ta sodila, da bo sporazum podpisan, če ga bodo naredili na tiho, brez konsenza večine hrvaških strank.

Factum brutum je, da vlade LDS niso uspele v 12 letih doseči končne razmejitve med državama. Popolni polom!

Še en razlog več, da bi bil čas, da reševanje problemov s Hrvaško prevzame druga politična opcija. Temeljni princip demokracije je namreč prav tekma med vlado in opozicijo, a ne le v osnovni formi, ko opozicija deluje kot glasni kritik v parlamentu oziroma kot tekmec na volitvah, temveč v razviti formi, ko se na oblasti menjavajo različne politične ekipe. Ko državljani lahko presojajo, kako vodijo državo eni in kako drugi. Slovenija te izkušnje dejansko ne pozna. Bajukova vlada je v pol leta lahko zamenjala le aparat, medtem ko je spomin na Demosovo vlado že izpuhtel.

Kot da dosežna samostojnosti in vpeljava tolarja namesto dinarja nista plod prav Peterletove vlade?!! Ko bi Šinigojeva vlada (1986-1990) vladala še en mandat, bi tekla zgodovina povsem drugače.