pamflet / Bernard Nežmah: Novi kurzi

Na korak blizu sta prišla Niko Toš, oče razvpitega Politbarometra, in Alojzij Uran, novi slovenski metropolit. Prvi je po volitvah nameril tektonski obrat, ko je namesto krepke prednosti LDS pred SDS zdaj detektiral veliko premoč SDS nad LDS. Ta obrat si lahko razložimo s pomočjo nadškofa Urana, ki je upad katoličanov pri zadnjem državnem popisu v intervjuju Rosviti Pesek na TV SLO pojasnil: javno mnenje se lahko zelo hitro prevesi v eno ali drugo smer, kdaj je dovolj samo nekaj izjav in nastopov.

In kaj je storil Janez Janša, da si je po volitvah še okrepil priljubljenost? Zdaj mu priznavajo odlike celo komentatorji, ki so ga do predvčerejšnjim črtili. Kje torej tiči ta modus uspešnosti?

Odgovor je enostaven - nič! Ničesar ni napovedal, o ničemer se ni izjasnil, nič ni obsodil, samo čaka in prijazno vabi vse k sodelovanju. Formula, s katero je nekoč uspel Janez Drnovšek, nedavno tudi Janez Potočnik.

Uspel je zadeti v nevralgično točko splošne želje po pomiritvi, po normalnem prehodu od ene k drugi koaliciji. In dodal dimenzijo splošne skrbi za dobrobit prebivalstva.

Poceni trik? Niti ne, obnaša se samo kot Antirop. Ko je Anton Rop prevzel vlado, je sedel na vrhu najmočnejše parlamentarne stranke v postkomunistični zgodovini (35 poslancev), imel malodane absolutno podporo v parlamentu, blagoslov nekdanjega strankinega šefa in predsednika države Drnovška, medije, ki so ga naklonjeno sprejeli. Potem pa mu je uspelo nemogoče: iz bližnjih je ustvarjal antagoniste. Najprej, ko je odgovornost za nakup luksuznega letala Falcona prevalil na prejšnjega premiera, ko je izgnal SLS iz vlade, ko ga je razjezila neposlušnost zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ko v teve intervjuju ni pustil urednice nacionalne televizije Tanje Starič, da mu zastavi vprašanje, ko je zahtevo opozicije v šestih točkah zmlel že s prvim udarcem, ko je celo tedaj partnerski stranki Desus vsilil kot njeno ministrsko kvoto gospo Zdenko Kovač, ki je bila tako daleč od Desusa, da je na jesenskih volitvah nastopala za povsem drugo stranko. ...

Tako je počasi utelesil lik avtoritarnega vladarja, ki je tako močan, da ne potrebuje nobenega dialoga, nobenega popuščanja, da mu ni treba prisluhniti ugovorom iz drugih političnih taborov. In ta podoba je na volitvah doživela fiasco.

Na Hrvaškem je avtoritarnega Franja Tuđmana na predsedniških volitvah zamenjal kozer, šarmer in duhovitež Stipe Mesić. Skratka, ljudstvo je v sebi očitno demokratično in si po absolutistu zaželi spremembe stila vladanja.

Toda, če si oblast lahko privošči tudi ženeroznost, je za opozicijske stranke modus vivendi prav kritičnost, s katero presoja posamezne vladne ukrepe. Moč oziroma osnovni smisel opozicije je namreč prav njena glasnost. Saj s tem ponudi volilcu možnost, da argumentirano presoja same vsebine vladavine in o politiki razmišlja kot o alternativi med različnimi opcijami.

Sedanja vladna stranka LDS, ki prehaja na mesto prve opozicijske stranke, se je odločila, da postavi v ospredje človekove pravice. Da bo torej branilka nemočnih skupin pred oblastniško dominacijo.

Reč se zaradi njene nekonsistentnosti zdi zelo vprašljiva. Poglejmo poslednje poteze koalicije LDS. V zadnjem hipu rešujejo Igorja Kušarja, prvega moža Slovenske odškodninske družbe. Nova vlada bi ga namreč imela pravico zamenjati, pa je na hitro odstopil, da ga bodo inštalirali v upravo Telekoma, kjer bo varen pred odstavitvijo. Ali ni nenavadno, da odgovorni mož SOD-a ne dokonča svojega mandata niti ne pričaka nove vlade? Na svojo funkcijo je bil imenovan junija 2002, zdaj pa odhaja k direktorju Telekoma Jožetu Leniču, nekdanjemu poslancu in funkcionarju LDS.

Čigavo kariero rešuje LDS? - Nekomu, ki mu je režim kratil človekove pravice???

Velja se ozreti tudi na skorajšnji začetek gradnje vetrnic na Volovji rebri, zoper katero že dolgo protestirajo okoljevarstveniki. Potem ko je vlada LDS požegnala že vse papirje, je v igri samo še mnenje okoljskega urada. Bo torej Ropova ekipa tik pred slovesom omogočila zmago energetskega lobija nad varuhi prirode? Nad skupino, za katere se nova LDS zdaj kani spet vehementno zavzemati???

Sicer pa ima sistem advokatstva najmanj lepotno napako. Liberalno demokratski politiki radi spregovorijo o pravicah Romov, gejev, izbrisanih etc. A zakaj nimamo v parlamentu konkretnega Roma, geja ali recimo koga iz nekdanjih jugorepublik, ki je prišel do državljanstva šele v zadnjem desetletju? Skratka ljudi, ki sami po sebi predstavljajo te segmente prebivalstva. Kako, da takih posameznikov LDS ni postavila na čelo svojih kandidatskih list? Namesto njih pa se kot njihovi paternalistični glasniki in politični advokati oglašajo novi parveniji iz vrst LDS?

V nam bližnji Italiji je v parlamentu zahtevala pravice za odrinjene "družbene manjšine" poslanka Radikalne stranke in porno zvezda Cicciolina, ne pa damice establišmenta!

Trenutno je najmočnejše besede v prid homoseksualcem izgovoril nadškof Uran. Drugače kot njegov predhodnik Franc Rode je o njih povedal: "Prav je, da se cerkev zavzame za človeka. Tudi za osebe, ki imajo pač drugačno nagnjenje. In da pomaga, da bi zaživel čim bolj polno življenje."

Velik korak za metropolita in napoved korenite spremembe v javnem delovanju katolikov, ko naj bi Kristusov nauk širili z lastnim zgledom, brez ostrih besed konfrontacije in v razumevanju do drugače grešnih ovčic.

V času 60-letnice smrti komandanta slovenskih partizanov Franca Rozmana-Staneta, pa je zavel nov duh tudi med starimi borci. Predsednik partizanske asociacije Janez Stanovnik je ob predstavitvi knjige o Alešu Beblerju pripovedoval o sporu med Borisem Kidričem in komandantom Stanetom, ki je nasprotoval izvedbi legendarnega pohoda XIV. divizije na Štajersko; v smislu vprašanja smiselnosti tako velikih partizanskih žrtev.

Če so doslej borčevske obletnice premlevale iste obrazce zaklinjanja in slavljenja, je zdajšnjih čas vrnil zgodovino kot spopad med različnimi možnostmi. Ko tudi partiznaski čas ni bil enosmiseln, saj so tudi tedaj obstajali različni pogledi. Le da so jih utapljali v partijski direktivi, ki ni prenesla dialoga in pravice do različnih mnenj. Hrvaški sociolog in partizan Josip Županov je to ponazoril v eni svojih knjig, ko so imeli borci v enoti sestanek, na katerem so usodne točke molče sprejeli, pod nesmiselno točko razno: "Da li če Turska v rat?" pa se je razvnela široka debata, namenjena sami sebi.

Skratka, spreminja se politika SDS, zveze borcev, nadškofije, brez kurza pa ostaja LDS.