pamflet / Bernard Nežmah: Čakajoč na opozicijo

Pogovori o sestavi vlade so postali popolnoma absurdni. To so sicer ugotovili že voditelji LDS, kot npr. podpredsednik Slavko Gaber, ko je naštel, da bi ob sodelovanju liberalnih demokratov imela vladajoča koalicija 80 od 90 parlamentarnih glasov. Kakšen smisel ima parlamentarna demokracija, ko se domala vse stranke vključijo v oblast, ko praktično nihče več ne ostane v opoziciji?

Strategija Janeza Janše, ki vabi v vlado vse, je kakopak racionalna. Politik, ki je bil dolgo ožigosan kot nepomirljivi kritik, ki ni sposoben dialoga, gradi novi imidž spravljivega in sredinskega strankarskega voditelja. On je tisti, ki vabi, roko dialoga zdaj zavračajo drugi. Včeraj Združena lista, danes LDS.

Pa vendar, če njega vodi razumljiva logika graditve pozitivnega vtisa, je nedoumljiva kooperativnost dveh največjih strank stare vladajoče koalicije.

Kakšen smisel ima, da združena lista stopa kot maček okoli zavrele kaše, da pripoveduje, da bi sodelovala, če bi poprej Janša odstavil Saša Pečeta iz SNS s podpredsedniškega mesta parlamenta? Da nastopi njen predsednik Borut Pahor z besedami, da bi on sodeloval, vendar ga večina v stranki ne podpira?

Smo kdaj doživeli kaj podobnega? Da bi recimo pokojni Jasser Arafat dejal, da bi prepustil vzhodni Jeruzalem Izraelu, vendar pa ga PLO ne podpira, in zato tega ne bo storil?

A ne le to, še bolj iracionalno je, da večina v ZLSD po teh besedah ne zahteva odstopa in zamenjave predsednika stranke. Ko pa predsednik stranke predstavlja politiko, ki je tuja članstvu stranke?

Podobno kot ZLSD ravna tudi LDS. Anton Rop je ponudbe Janše označil najprej, da so pomanjkljive, potem, da so preveč splošne, nato, da morajo še premisliti ... Istočasno, ko so njegovi poslanski kolegi nad Janšo izstrelili že prvo ploho kritičnih puščic. - ???

Če Janša preseneča s kurtoazijo, jo ZLSD in LDS nista vzeli kot take, se mu s še bolj laskavimi besedami zahvalili za vabila in odločno napovedali, da bosta v opoziciji. Seveda, ako res nista imeli namena se mu pridružiti. Izgovoriti NE je bilo torej tisto najbolj travmatično. Toda zakaj?

Preštejmo najprej, kdo izmed poslancev teh dveh strank je sploh kdaj že bil v opoziciji? Miran Potrč, Tone Anderlič in Jožef Školč, če odmislimo tistih nekaj mesecev salonske opozicije pod Bajukovo vlado. Vsi ostali so se bolj ali manj sončili le na politiki oblasti.

A v čem je to sploh krucialno vprašanje? - Spomnimo se delovanja najbolj znanih opozicijskih liderjev, kot je bil sredi devetdesetih Marjan Podobnik, celo desetletje Janez Janša in zadnji mandat Andrej Bajuk. Vse je označevala napadalnost do vlade, nenehna kritičnost in številni očitki na račun vladajoče koalicije. Mnogi, ne le komentatorji in analitiki, ampak tudi med volilci so jim to antagonistično nastrojenost šteli v slabo. Po načelu, dobro, da je tu umirjeni Drnovšek, kaj bi se zgodilo, če pridejo taki jurišniki na oblast!!?

Slovenski volilci so kot zaželeno lastnost politikov šteli prav pozitivni politični diskurz. Toda, ali lahko opozicija nastopa le kot dobrotljiva? Ali ni njena bit v njeni neprestani kritičnosti, ki komaj kdaj obmolkne?

Postavimo si hipotetično vprašanje: bi bil SDS zmagal na volitvah, ko bi poprej leta ne vodil ostre kritike na rovaš LDS? Bi Janša s spravljivim in razumevajočim besednjakom sploh prišel do vladne palače?

Kaj je bilo usodno v volilnem izidu, ki je tokrat prvič tako nagradil ostrino opozicijskih strank? Drobni premik, ko je v predvolilnem času vodja SDS preklopil na premierski diskurz, v katerem je napovedoval novo politiko in ponujal alternative. Skratka sposobnost, da iz opozicijske kritičnosti lahko preskočiš tudi na raven premierske vizije.

Toda LDS in ZLSD kot da se bojita zavzeti opozicijske okope. Iz strahu, da njun novi govor nespravljivosti in kritike ne odžene volilcev?

Za demokratičnost države sta namreč pomembni korektor prav kot opozicijski glasnici. Vsaka oblast, tudi nova, ki je trenutno vsekakor manj skorumpirana in neklientelistična kot dosedanja, je podvržena na daljši rok tema istima grehoma.

A vendar: ali je vsak opozicijski diskurz enako učinkovit? Oziroma v razviti formi: ali je vsaka opozicija res optimalna opozicija?

Če pogledamo prve reakcije, resda v času medvladja, ko prave oblasti niti ni, je najostrejši poslanski šef ZLSD Miran Potrč s svojimi filipikami zoper slovensko nacionalno stranko, kateri očita, da je podobna pohlevnim ovčicam, ki podpirajo Janšo.

Pri Zevsu, kdo pa se je izkazal za največjega nasprotnika SNS, če ne LDS in ZLSD, ki sta najostreje nasprotovali, da člen SNS prevzame mesto podpredsednika v vladi? Ali ni najbolj naravno, da je potem v preliminarni fazi SNS bliže SDS kot ZLSD in LDS?

Ali če pomislimo na govore poslancev LDS pred izvolitvijo Janše za premiera, ko so dvomili, da je postal res slovenski dalajlama, ko so opozarjali na njegove nestrpnosti.

Volilci so pred mesecem njegovo stranko nagradili z zmagovitimi glasovi, zdaj pa jih opozarjajo, kako so zgrešili, kako se volk skriva pod kožuhom ovčice. -!????

Kaj je najbolj neznosnega v trenutni politiki, če ne to razvlečeno obdobje, ko minevata skorajda dva meseca v iskanju nove vlade? Za opozicijo je ja najbolj smiselno, da nova oblast začne čim prej vladati, da lahko puščice kritike dobijo konkretne tarče v posameznih vladnih ukrepih.

Sedanji trenutek je tako poln začasnih protislovij. Ko Anton Rop vodi najmočnejšo opozicijsko stranko in je hkrati predsednik vlade za tekoče posle?