pamflet / Bernard Nežmah: Z vzpenjačo na dno
Nekaj problemov realne politike.
MLADINA, št. 47, 28. 11. 2004

© Tomo Lavrič
V času medvladja je Ropova vlada izdala soglasje, da Slovenija ponudi 5 inštruktorjev za usposabljanje iraških varnostnih sil. Gesta visoko razvite države, ki bo pomagala na pot napredka zaostalim in nedemokratičnim arabskim policajem.

© Tomo Lavrič
V času medvladja je Ropova vlada izdala soglasje, da Slovenija ponudi 5 inštruktorjev za usposabljanje iraških varnostnih sil. Gesta visoko razvite države, ki bo pomagala na pot napredka zaostalim in nedemokratičnim arabskim policajem.
Res? Kaj se že dogaja v Iraku? Ameriški helikopterji in pehota bombardirata in rušita iraška mesta, preiskujeta mošeje in mimogrede postrelita še nekaj deset Iračanov, od civilistov do ranjencev. Zraven pa jim nominalno asistirajo proameriške iraške varnostne sile. Kako bi to opisali?
Da ne bo dileme, si prikličimo podobne prizore iz Budimpešte 1956, ko so tanki rdeče armade po mestnih ulicah drobili ljudsko vstajo Madžarov proti sovjetskemu komunizmu. Prvi mož Kremlja Nikita Hruščov je akcijo opisoval kot borbo naprednega delavskega gibanja proti mračni kontrarevoluciji.
Ali lahko vojaški napad okupacijske vojske na mesto in ulice in napadalce, za katere niso sveta niti božja svetišča, imenujemo demokratično misijo?
In kje so slovenski mirovniki, antiglobalisti, levičarji? Namen slovenske vojske, da asistira v tem brutalnem kolonialnem aktu, ostaja brez odmeva.
Glasne pa so postale ugotovitve Računske sodišča, ki kažejo na finančno polomijo ljubljanske županje Danice Simšič. Pod njenim županjevanjem je prišlo malodane do zloma mestnega budžeta.
Očitno smo meščani živeli na preveliki nogi, saj je županja v ljubezni do podanikov pretiravala v darežljivostih. Zdaj postaja bolj zadržana, tako je za časnik Dnevnik izjavila, da mesto ne zmore plačevati staršem novorojenčkov enkratne pomoči v višini 20 tisočakov, dasiravno mnoge občine pomagajo mladim družinam prav s tako pomočjo. Po njenem bi bil to prevelik strošek za proračun, na leto debelih 40 milijonov tolarjev. Ni kaj, županja Danica je postala zgled varčnosti.
Toda, iz revizijskega poročila je razvidno, da so revizorji že med samo obravnavo dosegli, da je mesto Ljubljano dobilo 42 milijonov, ki jih je preplačalo podjetjem zaradi previsoko izračunanih obresti. In tako je Zavarovalnica Triglav medtem v mestni proračun že vrnila dobrih 38 milijonov.
Zanimivo, županja Danica lahkega srca preplača 40 milijonov zavarovalniški hiši, pravi pa, da je taka vsota za družine novorojenčkov prehud zalogaj???
Ali še naprej, brez težav je mati županja odštela mestnemu načelniku za finance gospodu Stevu Lekiču v enem letu za več kot 4 milijone za vzdrževanje službenega vozila, cestnine in gorivo. Kot da se je prvi finančnik mesta med službenim časom udinjal še kot taksist. Vsekakor herojski lik, ki ga je negovala županja Danica.
Toda prva dama prestolnice je podprla tudi investicijo v izgradnjo vzpenjače, ki bo stala več kot 700 milijonov tolarjev. V čigavem interesu: da bi meščanom prihranila trud pešačenja, da bi uporabnikom mestnega vlakca ponudila bolj gorsko vzdušje vzpenjanja na grad?
Ali v številkah: 18 let bi mestni proračun lahko stimuliral mlade družine, če bognedaj ne pomislimo, da bo vzpenjača poslovala z milijonsko izgubo vsako leto. Toda ljudska županja združene liste je dahnila da vzpenjači, in ne pomoči staršev novorojenčkov.
Dragoceno delo na področju politične doslednosti je opravilo društvo Zofijini ljubimci. Profesor filozofije na mariborski univerzi dr. Boris Vezjak je načrtoval srednješolski natečaj za najboljši esej o solidarnosti ter v žirijo
Izbral skupino filozofov, ki bi najboljše delo gimnazijcev nagradila s 50 tisočaki. Spomnil se je, da je pomen solidarnosti v svoj program postavil Kučanov Forum 21, ki ga tvorijo direktorji največjih slovenskih podjetij od Mercatorja, Pivovarne Laško do Luke Koper. In tako enega za drugim zaprosil za drobno dotacijo, ki bi vzpodbudila tvorno razmišljanje o solidarnosti med dijaki. In izplen? - 15 največjih je skupaj zbralo 10.000 tolarjev!!!!!!!!!!!!!!!!!!
A projekt ni bil zaman, resda je odpadel natečaj, prišlo pa je spoznanje, da je solidarnost prazna puhlica Foruma 21.
Ena izmed topik, ki so jih oblastniki neopazno lansirali kot družbeno dobrobit, je, da so njihova potovanja po definiciji državi koristna. Predsednik državnega sveta Janez Sušnik je z dvema tovarišema pred tedni obiskal Vatikan, da bi se na kratko srečal s papežem Woytilo. In kaj je bila vsebina pogovora s svetim očetom? - Prvi državni svetnik je s svojim obiskom počastil petletnico drugega papeževega obiska v Sloveniji. - ?!?!?!?!???????????????
Bo torej država odposlala svoje emisarje širom po svetu s kovčki daril ob zgodovinskih obletnicah: prvi bo odpotoval v Washington k predsedniku Bushu, da bo počastil njegovo srečanje s Putinom v Sloveniji, drugi bo odletel h kanclerju Schroederju, da mu bo izkazal hvaležnost za njegovo prisostvovanje ob prazniku Dneva državnosti, tretji bo zavil k bivšemu kanclerju Kohlu, da mu izroči spominsko plaketo v spomin na njegovo priznanje Slovenije, četrti bo odromal v Romunijo k Iliescuju, da skupaj nazdravita obletnici njegovega tretjega srečanju s predsednikom Kučanom, peti bo poiskal nekdanjega glasnogovornika NATA Jamieja Shea, da bi se mu zahvalil za njegov intervju na nacionalni televiziji, in tako v brezkončnost ...
Agonija velike LDS je tokrat izzvenela v salonskem dialogu med predsednikom Antonom Ropom in poslancem Matjažem Švaganom. Zahtevo po odstopu je prvak stranke pokomentiral očetovsko: vsi bomo odstopili in potem izvolili vse na novo. Največji nonsens, saj stranka deluje po zgledu Ljudske fronte iz leta 1945, ki je nastopila na volitvah brez realnega političnega tekmeca. Edina ločnica, ki se postavlja, je: ali naj stranka sodeluje v vladi ali ne? Nikjer pa drugega krila LDS, ki bi nastopil s kandidati, ki bi utelešali denimo vrnitev k prvotnim načelom še iz obdobja ZSMS, krščansko-liberalno opcijo, ali pa ekološko-liberalno strujo.
Namesto tega so se enotni liberalni demokrati zavzeli za ustanovitev nove parlamentarne komisije za človekove pravice. In najmočnejši refren je prišel od poslanca Toneta Anderliča, lastnika razvpite vile v Strunjanu, do katere je za smešne denarje prišel brez javne dražbe. Ta je na zavrnitev poslanske večine, češ, da ni razlogov za ustanovitev take komisije, saj ni verjetno, da bi v tem mandatu kaj bolj kršili človekove pravice, zarohnel: kakšno govorjenje pa je, to, da če so prej lahko kršili človekove pravice, jih bodo tudi zdaj, nobene kršitve niso dopustne.
Pač po principu, da drugi politični opciji naprtiš, da bo kršila človekove pravice, ter se že s tem aktom postaviš kot veliki borec za zatirane in odrinjene. Drobceni problem je samo v vprašanju, koliko volilcev bodo politiki včerajšnje nomenklature lahko prepričali v svojo človekoljubnost in solidarnost.