pamflet / Bernard Nežmah: Poslanski advokati

Morda največja povolilna zmaga Janeza Janše je bil umik sporne ministrske kandidatke Darinke Mravljak. Jasno, da ne eksplicite, tako da je imela skorajšnja ministrica možnost častnega umika.

Gesta, ki ima simbolni pomen, saj implicira vpliv javnega mnenja na kadrovanje predsednika vlade. V ospredje postavlja dejstvo, da je novi premier pripravljen prisluhniti kritiškemu mnenju in ga upoštevati.

Seveda je to politično preračunana poteza. Tudi ne zagotavlja vnaprej, da gre za novi model modenja države. Pa vendar, ta drobna poteza ima močan učinek. Zakaj?

Za vladavine bivšega premiera Antona Ropa česa podobnega nismo doživeli. Ne kandidatov za ministre ne interpeliranih ministrov ni nikoli umaknil, za njimi je vedno stal do zadnjega glasu. Edini, ki so v njegovem mandatu padali, so bili kandidati za predsednika Računskega sodišča. Trije, eden za drugim so izgubili bitko za absolutno večino v državnem zboru. Kako? - Preprosto, ni jih predlagal premier Rop, temveč predsednik Janez Drnovšek.

Vseeno, poskušajmo razumeti tudi nekdanjega predsednika vlade. Tako majhno koncesijo kritikom - kot jo je tokrat napravil Janša in kajpak tudi vodstvo SLS - bi lahko storil v svojem času tudi premier Rop. A zakaj, pri Zevsu, tega ni napravil? Racionalni razlog je iskati v zaverovanem občutku, da je LDS nepremagljiva, da je pač nič ne more ogroziti. Da stranka v svojih vrstah ni premogla notranjih kritikov, ki bi jim prisluhnila, če je že ignorirala zunanja, zlonamerna mnenja.

Najšibkejši člen nove vlade je na prvi pogled policijski minister Dragutin Mate. Proti njemu stoji tradicija slovenske civilne družbe, ki je polkovnike na neobrambnih funkcijah dojemala kot grožnjo demokraciji. Zanj govori zgled generala Collina Powella, nekdanjega Bushevega državnega sekretarja, ki je imel v ameriški vladni ekipi celo največji ugled. Ocenjevalo se ga bo po njegovih ministrskih potezah.

Največji ogenj novi vladi je sicer zakuril poslanec Jožef Školč, ki se je postavil na položaj branilca Vitomila Zupana, ter premiera in kulturministra obtožil, da sta indiferentna do tega pisatelja. Brez dvoma, tudi po mojem mnenju je Zupan celo največji slovenski romanopisec, sicer z Levitanom. Vendar pa je malo prepoceni postaviti izbiro: da ali ne, kjer sogovornike silimo, da se enosmiselno opredelijo in to v zadevah, ki so šele na ravni kritike, ter jih na podlagi tega ožigosamo kot neprimerne. Sicer pa, nihče iz nove vladne ekipe zaenkrat nima v programu vreči Zupana iz šolske lektire.

Posebej nekonsistenten je bil parlamentarni podpredsednik Marko Pavliha (LDS), ki je ministru za pravosodje Lovru Šturmu očital, da ne bo za eno leto zamrznil izvajanje zakona, ki spreminja status sodnikov za prekrške. Češ, da je to mnenje večine pravne stroke. Toda, zakaj bi zakon, ki ga je pripravila prejšnja vlada, zamrznil šele novi minister. Kako, da gospod Pavliha kot minister v Ropovi vladi ni javno zahteval od Zdenke Cerar, da že sama ta zakon ne zamrzne? Takrat je ocenil, da je za njegovo kariero najbolj koristno, da v javnosti molči.

Anton Sok (NSi) je v parlamentu glasnik obrobnih skupin, tokrat je spregovoril posebej dramatično: "Mnogi ne zaslužijo dovolj, da bi preživeli."

Nedvomno je v družbi velika socialna enakost in dejansko številni živijo v revščini. Toda: da mnogi ljudje pri nas umirajo, ker zaslužijo tako uborne fičnike. - ??????????

Človekove pravice si je postavil na svoj prapor prvak ZLSD Miran Potrč, ko je pripovedoval, da je v koalicijski pogodbi na nekaj ducat straneh našel samo šestkrat omenjene človekove pravice. In nato zahteval od nove vlade, da podpre uzakonitev registracije partnerstev pri gejih, ki da jo je predlagala že prejšnja vlada.

Tu bi pričakoval nekoga drugega. Recimo Braneta Mozetiča ali javno proklamiranega geja, ki bi sedel v poslanskih klopeh združene liste. Ta bi namreč že v prejšnjem mandatu dosegel, da koalicija LDS + ZLSD sprejme gejem naklonjeni zakon v času, ko je imela veliko večino v parlamentu. Potem ko Potrčevi, ki so imeli takšen zakon v programu, zakona niso sprejeli, to zahtevati od druge opcije, ki takega programa ne podpira, je poceni dušebrižništvo.

Ta oblika advokatskega poslanca, ki v parlamentu govori namesto gejev, Romov, prostitutk, izbrisanih, je evidentno bolj retorična in ideološka predstava, od katerega družbene manjšine nimajo posebej opazne koristi. Še več, ali ne bi prav prisotnost denimo geja v parlamentu napravila največ k toleranci in sprejemanju drugačnih?

Čisti dokaz je denimo poslanec Roberto Batelli, ki je imel izjemno luciden govor. Dolga leta apriorni podpornik koalicije LDS je v programu Janševe vlade našel prvič omembo manjšin. Če je v družbi veljalo latentno vzdušje, da italijanska manjšina pretirava, da ima nebroj privilegijev, je Batelli navedel nekaj statističnih podatkov, po katerih se število Italijanov in Madžarov na Slovenskem drastično zmanjšuje, iz desetletja v desetletje, tudi od leta 1991 pa do danes.

Namesto manjšine, ki grozi, da začne ogrožati slovenski narod, dobimo podobe manjšine, ki skorajda izumira.

Je bila torej dvanajstletna vladavina LDS blagodejna za ta dva avtohtona naroda? Po številkah ne. Ergo, najmočnejši govor o narodnih ali družbenih manjšinah bo imel poslanec, ki je sam pripadnik minorne skupine.

Konec koncev eden popularnejših likov v množični kulturi je Veso (Jernej Šugman) iz nadaljevanke "Naša mala klinika", poslovenjeni južnjak s prepoznavnim akcentom.

Ali lahko slišimo slovenščino z "južnjaškim" naglasom v parlamentu? Nikakor, čeravno najdemo četice poslancev, ki se občasno javljajo kot njihovi advokati. Zadnji Veso v parlamentu je bil polkovnik Milan Aksentijević, kateremu so drugi poslanci leta 1991 vzklikali, naj govori slovensko!

O.K. takrat je slovenska država šele nastajala, ogrožal jo je prav srbski vojaški lobi. Toda Slovenija je medtem postala država, celo članica EU, toda poslancev exjugoslovanskega rodu parlament ne premore. Ne LDS ne ZLSD jih tako kot Romov ali gejev nikoli nista postavili na izvoljiva mesta.

Nič dobrega za družbene manjšine, dokler bo njih usoda odvisna od poslanskih advokatov.