pamflet / Bernard Nežmah: Bitke za denar, čas, pamet in vero

Novela zakona, ki bo dohodninsko obdavčitev kapitala zmanjšala s 50 na 20 odstotkov, je doživela oster napad s strani LDS. "Za razbremenitev bogatih bodo morali plačati revnejši! Državni proračun bo prikrajšan za več milijard tolarjev." Ergo, nova vladaje stopila na stran velekapitalistov!

Preskočimo v leto 1999, ali pa v leto 2002. So takrat bogati plačevali več davščin in s tem razbremenili manj bogate? Nak, tedaj so bili kapitalski dobički komajda obdavčeni. Zakaj se iz teh let ne spomnimo gospoda Mateja Lahovnika ali gospe Majda Širca in njune srčne borbe v davčni prid malemu človeku zoper kapitalske prince?

Je to tema, ki jo je človeški um odkril šele letošnjo pomlad? V domači politiki je o obdavčitvi kapitala že leta pripovedoval tedanji poslanec Andrej Bajuk in obupano hodil in tarnal naokrog, kako ga nihče ne posluša. Ljudski glas pa je že veliko dlje jadikoval nad novimi kapitalisti, ki so prek tranzicije prišli do zajetnih deležev uspešnih podjetij.

Desetletje nič, potem pa drastični rez. Kako? Čemu? Zakaj?

Najbolj razumljivi odgovor je predvolilni vložek, ki naj po putinovsko da vetra oligarhom in si vox populi pridobi zase.

Neverjetna je ekstremnost tega ukrepa in po drugi strani ravnodušnost najbolj prizadetih Jankovićev in tovarišije. Kje je tod iskati sol?

Na TV SLO je ex-minister Lahovnik pobijal vladni argument, da je 20-odstotna obdavčitev povsem primerljiva z državami evropske unije. Na dan je potegnil pripoved o nobelovcu Stieglitzu, ki je za tranzicijske države predlagal veliko večje obdavčitve, češ da gre za tranzicijsko "sumljiv" denar. Kot da bi poslušali mladega Marjana Podobnika v antiudbomafijskem diskurzu!

Naenkrat paradni ekonomist LDS zagovarja tezo, da se davčna zakonodaja na Slovenskem ne zgleduje po EU, ampak naj ustvari tranzicijski model?

Toda akrobacija ne drži vode. Če sprejmemo boj z udbomafijsko zverjo, je bil napovedani čas do spremembe zakonodaje z letom 2005 dovolj dolg in predvidljiv, da vmes tudi ta tip lastnikov lahko proda svoje deleže po stari brezzobi dohodnini in se ogne palici, ki je namenjena njim.

Popolni nonsens: ukrep v imenu boja z tranzicijskimi lisjaki, ki slednjih ne zadane, obenem pa gospodarsko prihodnost Slovenije izrine iz konkurenčnih okvirov EU!??

Če je motivacija liberalnih demokratov bolj ali manj transparentna, pa je nov oblastniški duh zavel med poslanci SDS. Na dveh soočenjih Odmevov sta na vladni strani nastopila gospoda Dimitrij Kovačič in Branko Grims. Izstopala nista z argumenti, temveč s stilom, ko ju ni bilo moč ustaviti. Govorila in govorila sta v maniri nemogočega sogovorca, ki je že v prvi sekundi nakazal, kaj bo poanta, a potem ga nič ne ustavi. Še ko bi poslušalec vmes odšel, bi on naprej govoričil in govoričil. Kot da poslanca še nikoli nista gledala te kratke oddaje, kot da še nikoli ne bi slišala predhodnikov, ki so si besedno oponirali v okviru kratkih odgovorov. Nad vsem je bila demonstracija moči: več ko si časa vzamem, bolj bom pokazal, kako močna je moja politična opcija! Resnici v veselje velja pridati, da denimo tudi gospod Grims na drugi strani ni imel angela, pa vendar opozicijskemu poslancu gre manj zameriti hlastanje za besedo, zakaj to je edino težko orožje, ki ga ima.

Istega rodu kot 50 % dohodninski davek na kapital je tudi oddaja vladnega letala, ki je na novo eksplodirala ob realnosti, da je staro letalo praktično izločeno iz mednarodnih letov. Ropova vlada je oddajo prestižnega aviona predstavila kot odlično potezo. Kot da je izpeljala genijalno investicijo, prek katere bo zdaj služila z najemnino zrakoplova!!! Malodane bi po tem zgledu kupili še par letal samo zato, da bi jih potem posojali naokrog.

Spet popolni nonsens, ki je služil predvolilni kampanji Ropove stranke.

Kamorkoli se obrneš, padajo okostnjaki iz omare LDS. Recimo komedija z notarji, v katero se je vmešal pravosodni ministre Lovro Šturm, da bi sploh obelodanil obstrukcijo notarske zbornice, ki počenja vse, da bi bila neučinkovita pri preiskovanju početja svojega kolege Lepše.

Stvar je na moč podobna zgodbi o kapitalski obdavčitvi, desetletje je vladal diktat ceha notarjev, ki jim je vlada omogočila, da so ob vsaki pogodbi po zakonu avtomatično dobili svoj delež. Oblika dodatnega davka na transakcijo, ki je tekla v notarske žepe.

A šele volilni kolaps LDS je reč prignal do absurda, ko se kot edini lek kaže drastično razformiranje notarskih monopolov.

Toda najtežji udarec so zadali rezultati mednarodne raziskave o uspešnosti osnovnošolcev. Če odštejemo dežele Afrike in Azije, kjer šolstvo poteka pod šotori, je slovenski osnovnošolec daleč pod svetovnim povprečjem. Reč sicer ni nova, zakaj podobne ugotovitve izhajajo iz raziskav v devetdesetih.

Ne da bi obtoževali LDS ministrstva za šolstvo ravno nesposobnosti, toda factum brutum je, da šolstvo stagnira. Da so izjave, ki so prihajale iz predvolilnih ust LDS, kako bodo državo in znanost pripeljali v evropski vrh, enodnevne puhlice. Strategija razmaha razumevanja pojmov in povezovanja znanj pri dijakih resda ni tema, ki bi jo razrešili v nekaj stavkih. Tudi kritike, kako so otroci preobremenjeni z učenjem, so protislovne, zakaj golo dejstvo, da se manj učiš, zagotovo ne prinese večje izobraženosti ne ostrine duha.

V šolstvu, z univerzami vred, vlada relativno velika okostenelost, saj je praktično imuno za tekmo med profesorji, ki bi jo merili prek uspešnosti učencev/študentov oziroma po njihovih sposobnostih zanetiti študijski eros med dijaki/študenti. Podatek, da absolutna večina dijakov ne mara matematike, je grozljiv. Pomeni preprosto, da je učenje brezplodno. Da so to ure, ki podajajo znanje, a tako, da ga učenci ne posvojijo, ne vzamejo za svojega, da torej teče mimo njih.

Narobe svet. Celo novi nadškof Alojz Uran je spregledal, da katoliškega nauka očitno Cerkev ne more več uspešno širiti na ustaljeni način, da se mora človeku približati z drugačnimi besedami in pristopi.